Na predavanju o prepletanju partnerstva ter duhovnosti sem prejela veliko informacij, različnih realnosti, pogledov in pristopov, kar me je sprva šokiralo, takoj v naslednjem trenutku pa podžgalo z radovednostjo. In danes z vami delim moja razmišljanja, poglede in tudi neko prisotno zmedenost.

 

Kaj je kvaliteta tako božanske kvalitete kot je Ljubezen?

Pričakovanja, koristi ali kakršnikoli drugi pogoji pač nimajo veze z božansko Ljubeznijo. So pa z njo v sozvočju Svoboda, Sprejemanje, Odpuščanje, Dopuščanje, Sočutje in podobno.

 

Pa sem pripravljena živeti, se predajati in razdajati to Ljubezen v svojem življenju?

Ja, javno si upam priznati, da ne. In trenutno niti nočem.  To je zame iluzija. Iluzija zato, ker pač brezpogojno sama ne delujem. Edini trenutki, kjer sem najbližje brezpogojni Ljubezni, pa se kažejo v odnosu do mojih otrok. Ja, nisem še Buda in nimam konstantnega dostopa do te božanske, brezpogojne Ljubezni, ki nima ne konca ne kraja in je z mojega vidika pogoj za brezpogojno delovanje.

Živim pa tukaj in zdaj z vsem svojim srcem in umom hkrati. Imam svoje želje, hrepenenja, katere nameravam izživeti v tem življenju. In če me mimogrede pripelje do konstantnega stanja Bude, v objem brezpogojne Ljubezni, ne bom imela nič proti. 🙂

Trenutno pa delujem iz stanja, da sem ali vsaj poizkušam biti čim bolj pristna. V vsem kar vem, poznam in znam, z vsemi svojimi kvalitetami in napakami. Takšna kot sem. In kot taka, skrbim zase ter kadar se odločim, doprinašam s svojim delovanjem drugim. Življenje poizkušam igrati zavestno. Včasih uspe, včasih ne. Najraje pa imam trenutke, v katerih vznikne pristna življenjska strast. Tisti žmoht, ki ostaja tak kot je. Isti. Ni razlike. Tako kot na Zemlji tudi v Nebesih. Amen.

 

In v čemu je potem frka? 🙂

Iz duhovnega sveta sem prišla na Zemljo in verjetno ne zato, da bi se ves čas ozirala nazaj v duhovni svet. Iste te stvari opažam, da počnem, ko se z mislimi vračam v preteklost. Tako pa kot ni vse črno in belo, tudi tukaj ni povsem napačno ali se je prav ozirati nazaj. Sama vidim, da je duhovni svet zelo dobrodošel. Ja, spajanje z njim je božansko, mamljivo, osvobajajoče. Vendar ni dobro, če postane orodje za beg, zasvojenost. Duhovni svet ter izkušnje so meni uporabne ali bolje rečeno v podporo za doseg objektivnosti, za usmeritve, informacije in dvig energije. In isto je s preteklostjo. Dokler se z njo bičam, obtožujem, ipd. očitno nisem nekaj razumela. Preteklost in vse dogajanje tukaj in zdaj, se skozi moje razumevanje dogaja z namenom učenja, izkušenj in novih znanj.

 

Ampak kaj mi bo vse to, vse te informacije, vsa ta dvignjena energija, napotki, učenja in znanja?

Verjetno ne zato, da bi se spet obrnila v duhovni svet, ampak zato, da se bom z vsem tem zapodila v delovanje, življenje tukaj na Zemlji in izkušala stvari, materialne dobrine, odnose, delovanja na podlagi tega trenutnega stanja zavesti, dosedanjega znanja in modrosti. Naprej v nove izkušnje, v še več zavestnega delovanja, po še več modrosti in igre.

In tako over and over again…. dokler se brezpogojno ne vrnem nazaj v duhovni svet.

 

Maha Maya Ki Jai!