Včeraj sem prebrala članek Lorelle Flego z naslovom »Ženske zbolimo zaradi ljubezni«. Spravila sem se k pisanju, ker je moje teoretično znanje popolnoma drugačno. To znanje pa potrjujejo tudi moje življenjske izkušnje in življenje, ki ga živim danes. Dan za dnem, izkušnja za izkušnjo.

 

Naj takoj povem, da tekst ni namenjen kritiziranju, napadanju ali karkoli drugega. Namenjen je izražanju mojega drugačnega pogleda ter vsem, ki ste isto misleči, ki želite slišati tudi druge izkušnje, ki želite vzeti življenje v svoje roke in vsem, ki tavate v brezpotju življenja in resnice. In zavedajte se, da ste popolnoma svobodni in lahko branje tega teksta opustite zdaj, kasneje ali na koncu.

Moj pogled, izkušnje, zavedanje pravijo, da je Ljubezen temeljna potreba, iz katere izvira življenje. V knjigah je celo zapisano, da dojenček brez maminega dotika in s tem ljubezni sploh ne bi preživel.

 

Res pa je, da je definicija ljubezni, lahko od človeka do človeka različna. Do danes sem se srečala z mnogimi, nekaterimi bolj pogosto, drugimi redkeje:

– Ljubezen je, če te ima nekdo rad,

– Ljubezen je, ko ti partner prinese rožico,

– Ljubezen je, če ti drugi vračajo spoštovanje,

– Ljubezen je, ko se sprehajaš po gozdu in poslušaš petje ptičkov,

– Ljubezen je, ko si v notranji harmoniji,

– Ljubezen je vse, kar obstaja,

– itd.

 

Različni pogledi, različne definicije. Vendar, kako je lahko ljubezen odvisna od tega ali partner dragi prinese rožico ali ne? Kako je lahko ljubezen odvisna od ene rože in druge osebe? Ali od tega, kako se drugi obnašajo do nas? Ali sploh od zunanjega sveta? Smo ženske morda sodnice, ki odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne? Žal mi je, če je katera mislila tako, vendar to je čista iluzija! Ljubezni pač ne moremo soditi, je ne moremo kupiti, niti podariti in prav tako nam je drugi ne morejo dati! Ljubezen lahko samo živimo, saj se nahaja v nas samih, v vsakem posamezniku. Speča ali živeča obstaja v nas in mi smo tisti, ki držimo v roki daljinca, ali jo bomo vklopili ali izklopili….

 

Če partner ne prinese rožico svoji dragi, ko je ona to željno pričakovala…. Verjamem, da je razočarana, da je žalostna. Ampak ne zaradi rožice in partnerja, temveč zaradi notranje neizpolnjenosti potrebe, ki je lahko samo v njej in ne v zunanjem svetu, dogajanju. Morda je to notranja vrednost, notranja lepota, notranja ljubezen ali/in notranje spoštovanje.

 

Zanimivo mi je tudi velikokrat že slišano… »normalni partner«. Kdo pa je normalni partner? Kakšen je moški, ki je normalen? To je zelo relativno. Za ene je tak, ki se lepo obnaša in oblači, za druge, ki je pošten, tretje, ki je zabaven….in vse to je zopet relativno. Kaj je normalno, pošteno, zabavno, itd. je zapisano v naših možganih kot nek program, ki smo ga zdownloadali skozi vzgojo in kasnejše življenje. Ženska, ki je v otroštvu doma dan za dnem gledala pijanega očeta, ki pretepa njeno mamo, bo v življenju zelo verjetno izbrala prav takega partnerja. Ker je to videla in ponotranjila, da moški pač taki so in tako se je naučila živeti. Ob nekem moškem, ki bi jo objemal, preživljal z njo mirne dneve, hodil ven s prijatelji, prihajal domov in zaspal z njo v objemu, ne bi prav dolgo zdržala. Saj vendar tako ne zna živeti. »Navodil« za takšno življenje skozi odraščanje ni prejela. Če pa jih želi, jih lahko prejme, s poglobitvijo vase, z opustitvijo starih vzorcev načina življenja in z osvojitvijo novih uvidov, novih načinov, kako živeti na drugačen način. Alkohol in pretepi v domačem okolju niso usoda, ki je zapečatena, ampak možnost za naprej, za spremembo, za oblikovanje prihodnosti, če si seveda sploh želi drugačnega življenja.

 

In zakaj potem nastajajo bolezni? Je rak res kazen? Lahko si razlagamo, da je rak kazen, lahko tudi da je darilo in lahko, da je zadnje opozorilo. Rak pa je lahko tudi rezultat dosedanjega življenja, ki ga je živel oboleli. Ne sestra, ne mati, ne partner, ne šef, ne ljubimec, ne soseda….ampak tisti, ki je zbolel.

 

Kako potem spremeniti življenje? Notranje dogajanje posameznika in srce sta povezana. Kadar so prepričanja, notranji vzorci, koncepti v našem mišljenju v nasprotju s tem, kar si v sebi želimo, kar želi naše srce, je to prvi korak za kasnejšo manifestacijo bolezni. Ne, od enkrat se to ne zgodi, vendar leto, dve, tri ….pet let takšnega neskladnega življenja in pokaže se rezultat. Če pa se življenje rojeva iz ljubezni in živimo v skladu z ljubeznijo v prvi vrsti do sebe,… če delujemo iz hočem, želim in ne iz moram, treba je,… če v nas vibrira radost, izziv in ne strah in skrb,… če si kreiramo svoj svet in ne igramo žrtve, …. Če smo v sozvočju s sabo, se ne dušimo, oviramo, temveč živimo v polnosti, … potem je zdravje edina puzzla, ki paše na tako življenje.

 

Žal pa je velikokrat tako, da dokler ni zadeva resna, dokler ni huda bolezen potrjena, življenje teče po ustaljenih tirnicah, z vsakodnevnimi stresi, obtoževanji, godrnjanji in z mislijo ter prepričanjem: »Ah, sej bo bolje! /Sej se bo že spremenil! /Sej bodo prišli boljši časi! /Ah, še to leto preživimo, potem pa bo naslednje leto povsem drugače!« Ha, pa ne bo! Zakaj? Zato, ker je zunanji svet naše ogledalo. Ker se v zunanjem svetu dogajajo stari in izgledajo natanko tako, kot so prepričanja, vzorci in mišljenje v naši glavi.

 

Popolnoma se zavedam, da vas je polovica od začetnih bralcev že zdavnaj nehala brati, da nekateri berete in se vam kadi iz ušes in da je komaj kdo, ki trenutno prikimava tem vrsticam. Ja, vem, boli. Tudi mene velikokrat. Tudi jaz sem tista, ki je kdaj užaljena in kritiziram zunanji svet. Vendar se zavedam vsega napisanega in z rednim poglabljanjem vase, v svojo notranjost, spreminjam moj pogled na zunanji svet…. V svet, ki mi je všeč, ki ga želim živeti in v katerem živi Ljubezen, Radost, Notranja Moč, Mir, Svoboda… in ne strah, skrb, bolečina, zamera, itd.

 

Vsem in vsakemu posamezniku izmed nas vse dobro!