Moje telo je moj tempelj

Vendar pred leti so bile stvari drugačne…

Včasih se mi je zdelo, da vse kar obstaja, je fizično telo. Nisem poznala drugega.

Kot vas že veliko ve, sem se prvič z rakom srečala pri treh letih. Takrat smo počeli ogromno stvari, samo da ozdravim. Torej moj prvi koncept, ki sem ga v ranem otroštvu osvojila, je bil, da je z mano nekaj narobe. Se pravi, da bom ok, moram nekaj narediti s sabo (fizičnim telesom), spremeniti se v sprejemajočo obliko. V zdravo obliko, kar je bilo v revijah prikazano kot vitko in fit.

V glavi sem nosila misel, da če pa bo moje fizično telo fit in suho, potem bom končno dovolj dobra, da me sprejmejo tudi drugi.

Počela sem veliko stvari, da bi končno dosegla to sprejemanje:

  1. Ne spomnim se, da bi sploh minili dnevi, ko se ne bi obremenjevala s težo. Ali sem hujšala, ali pa podlegla skušnjavam… in potem je bil na vrsti občutek krivde in nato nabiranje moči za nov zagon… Non-stop začaran krog.
  2. Ves čas sem se gnala k nekemu konstantnemu tempu, kot da bi bila robot. Natempiran urnik z vsakodnevnimi vadbami, v službi biti vsak trenutek maksimalno koristna in hkrati še delati, se odzivati tako, da bodo vsi okoli zadovoljni.
  3. Ne, nisem zdržala biti sama. Ves čas sem rabila neko okupacijo. Če nisem pospravljala, sem športala, če nisem bila v družbi, sem razmišljala, delala plane za naslednje dni, če nisem bila v službi, sem nakupovala, delala usluge drugim.

Kadar pa sem se »usedla in naslonila nazaj«, sem gledala humoristične nanizanke…. Vse, samo da se ne bi srečala s svojo resnico, s sabo.

Težko je tukaj opisati tisto napetost, ki je bila stalno prisotna. Telo je ves čas delovalo na maksimalni ravni. Vprašanje, ki sem si ga tukaj zastavila, je bilo: »Kdo je tisti, ki konstantno drži gumb na maksimum?«

Rak dojke pri 33ih pa mi ni dal samo priložnosti za drugačno življenje. Dal mi je tudi spoštovanje do fizičnega telesa.

Največja razlika danes je, da sama sebe ne doživljam kot samo fizično telo, ampak veliko več. Fizično telo pa mi služi kot orodje za življenje na tem svetu. To pomeni, da sem veliko bolj spoštljiva in ga cenim.

 

Tempo življenja si določam sama. Iz ure v uro…

 

  • Fizičnemu telesu privoščim dovolj spanca. Kar pomeni, da grem zvečer prej spat, če vem, da bom zjutraj zgodaj vstala. Če pa noč ni bila ravno polna spanca, potem za to poskrbim naslednji dan.

 

  • Diet nimam. Imam samo spremenjen odnos do hrane in drugačen ritem. Prav tako se ne podim za »biti suhica in fit«. Nisem pač tak tip postave. Če bi želela taka biti, bi za to rabila porabit veliko svoje energije. Raje jo vlagam v svojo osebno in duhovno rast, saj sama vidim, da mi to v življenju več doprinaša.

 

  • Ena pomembna stvar, ki je s spoštovanjem do fizičnega telesa ostala, je pristop k hrani. Jem zmerno in vedno gledam na to, da je moja hrana kvalitetna in zdrava. Sladke pregrehe in druge kikse povozim z extra zelenjavo in sadjem ter veliko vode.

Ni več dni, da bi se stresirala v službi in potem popoldne še šla tečt ali na vadbo, ker pač moram na teden doseči določeno število vadb. Ni več urnikov, jedilnikov, ki bi mi narekovali tempo življenja.

Biti zvesta sebi kljub temu, če drugi to ne sprejemajo, saj je to njihov problem.

Ta zunanja početja, strategije niti nimajo takega učinka oziroma jih je na dolgi rok nemogoče vzdrževati, če ni konkretne transformacije znotraj:

– sprejeti se, v kakršnemkoli stanju (jezna, vesela, deprasta, žalostna, nagajiva, živčna, drama queen, mirna, brezbrižna,…)

– sprejemati svoja mnenja, stališča, poglede,

– si biti dragocena,

– si biti pomembna,

– ne hoditi čez svoje meje, se ne odločati, če to ni v skladu z mano,

– ne dovoliti drugim manipulacij, izsiljevanj,

– biti zvesta sebi kljub temu, če drugi to ne sprejemajo, saj je to njihov problem.

Danes je moje fizično telo precej drugačno kot leta nazaj. Ja, seveda tudi leta se poznajo. Ampak to sploh ni tako pomembno.

Moje fizično telo krasijo brazgotine, ki sem jih pridobila skozi svoja življenjska obdobja. Vendar one niso moja kazen. Govorijo zgodbo, izkušnjo in modrost kot list, na katerem je zapisan življenjski citat.

Brez brazgotin ne bi bila tukaj, kjer sem.

Ne bi bila še bolj živa, kot sem bila.

Vam ne bi mogla podeliti to zgodbo in pomagati tistim, ki se znajdete na podobnih poteh.

Res je, življenje teče in ne mine. Vendar fizično telo ima omejen rok trajanja. <3

Prijavi se na KARUNA novičke

To so novičke z vsebinami, o katerih se v sodobni družbi redko govori. Bile so v veliko podporo meni pri moji osebni ter duhovni rasti in tako verjamem, da lahko doprinesejo tudi tebi.

 

Zapiši svoje mnenje...

Have a question?

    %d bloggers like this: