Soočanje z lastnimi čustvi pri prebolevanju raka dojke je ena najtežjih stvari na poti do zdravja.

Ob prejemu diagnoze ter šoku, ki ga oboleli doživi, plane ven mnogo njih:
od jeze, zamer, strahu, nemoči, žalosti, odpora, gnusa, ipd.

Vsa čustvena turbolenca je v nekaterih momentih preveč in lažje je pokazati s prstom na zunanji svet, “obesiti” odgovornost zanje drugim ljudem, jih pripisati situacijam.

Vse to je način izražanja in kot tak ok, vendar pa je v tem tudi past. Ta način se lahko ponavlja leta in leta in stvari se ne bodo spremenile.

Na poti do zdravja je namreč pomembna celostna obravnava in na čustvenem nivoju tudi prevzemanje odgovornosti za svoja lastna čustva.

Namreč čustva ne povzročajo drugi ljudje, situacije, slabo vreme, ipd. Čustva si izbiramo sami. 

Dokaz temu je že sama bolezen rak dojke:
Kako to, da se nekatere ženske podajo v soočanje s “polno paro”, pozitivne, močne in z zaupanjem v svojo zmago?
In na drugi strani kako to, da nekatere ob bolezni doživljajo dvom kot da “ne bodo zmogle”, obup, jezo, nemoč?

Torej, če bi naša čustva določal zunanji svet… Kaj ne bi mogle vse ženske ob raku dojke doživljati isto?

No, v tem mesecu smo več kot priča temu, da ne. In v mnogih zgodbah lahko prepoznamo različna njihova notranja stanj in hkrati poklon vsem, ki so se podale, prehodile to pot.

 

Več >>