Ena in edina pot, je pot do sebe.

In že je tukaj nadaljevanje prejšnjega bloga na temo zadrževanja vs. izražanja čustev.

 

Pogosto se dogaja, da posameznik želi biti viden, prepoznan kot vreden, razumljen… sam pa večinoma zadržuje čustva, ki (kot sem v prejšnji objavi zapisala) pa so pot do tega, kar smo.

Pogosto čustva zadržuje že v taki meri oz. tako dolgo, da niti sam v sebi ne prepozna, kaj sploh čuti.

Sicer se zna ob vprašanju “Kaj je namen zadrževanja čustev?” ter seveda iskrenemu odgovarjanju pojavit kup mentalnih vzorcev:
– sem šibek
– se ne spodobi
– sem mevža
– sem grd
– sem slab
– sem v napoto/odveč
– ipd.

Vendar, kako sploh naj bo posameznik viden, če se ne pokaže?
Naučena reagiranja kot so “poker face”, humoristični odzivi, podajanje mentalnih obrazlag, braniti se z napadom ali celo igranje žrtve so le nekateri prijemi, za katere se lahko kratkoročno skrije.

Vendar pa v sebi drži (ja, z lastno voljo) svoj neizražen pogled, svoje neizraženo mnenje ter pod vsem tem neizražena čustva.

Kratkoročno deluje, vendar dolgoročno žal ne…

Bolečina, utesnjenost, nemoč, manjvrednost … slej ko prej “zažuli”, pritisne tako močno, ker je hrepenenje po končno biti slišan, razumljen, viden… ŽIV… veliko veliko močnejše od maske, “poker face-a”, ipd., ki si jo je posameznik nadel.

Tako imenovana maska poči, naučena reagiranja ne uspe več zaigrati… in prvo kar se pokaže…
(ne bom sadila rožic in olepševala tega kar prihaja)…

Prvo, kar pride na plano, so vsa zadrževana čustva… vsa jeza, bes, gnev, žalost, sram, nemoč, obup, frustracije, ipd.

Ja, ni luštno. Se spomnim mojih trenutkov, ko nisem zmogla in v vseh teh zadržanih čustvih krivila druge, na njih kaza s prstom, želela njihova opravičila… namreč igrala sem žrtveno jagnje, ki se ji je dogajala strašna krivica… uboga revica, ki NE prevzema ODGOVORNOSTI za svoja čustva.

Ni vedno lahko. Je pa pot. Prvo do sebe, da spoznaš sebe, …
Najprej vidiš sebe, se razumeš, si si prepoznan kot vreden, dragocen, se spoštuješ …
In v vsem tem se sprejmeš.

Meni največja svoboda pa je v tem, da ko imaš tak odnos s sabo, ko se v vsem kar si, sprejmeš, …


… ti za vse tisto, za kar si se boril prej (biti viden, prepoznan kot vreden, razumljen od drugih), postane resnično vseeno.

Saj se s tem, ko sam v sebi to prepoznaš, osvobodiš pričakovanj od zunanjega sveta.

Prijavi se na KARUNA novičke

To so novičke z vsebinami, o katerih se v sodobni družbi redko govori. Bile so v veliko podporo meni pri moji osebni ter duhovni rasti in tako verjamem, da lahko doprinesejo tudi tebi.  

Zapiši svoje mnenje...

Have a question?

%d bloggers like this: