Rak je beseda, ob kateri se marsikomu zamajejo tla pod nogami. Vi se z njo srečujete že od malega. 

Že ko sem bila stara tri leta, sem imela raka ledvic, ko sem bila stara šest let pa so ga odkrili tudi na pljučih.

Kako so ozdravili vašega prvega raka?

Operirali so me in odstranili ledvico. Sledila je kemoterapija.

Je bilo zdravljenje uspešno?

Rekli so, da je bilo. Potem so mi pri šestih letih odkrili metastaze na pljučih.

So vas tudi operirali?

Ne, obsevali so me in dobivala sem kemoterapijo. Tega se že spomnim; vseh tistih steklenic, na katere sem bila pritrjena s cevkami. Izpadli so mi lasje, nosila sem lasuljo.

Kdaj ste izvedeli za »tretjega« raka?

Leta 2010, pred petimi leti. Zaradi raka iz otroštva sem redno, enkrat na leto, hodila na onkološki inštitut na pregled. V tistem obdobju sem se začela spraševati, zakaj moram kar naprej hoditi tja, saj »mi ni nič«. Dovolj sem imela tega, da so me kar naprej pošiljali na ultrazvok, CT in podobno. V tistem obdobju sem tudi brez kakega posebnega razloga začela jesti bolj zdravo, doma smo naročali zabojčke ekološke zelenjave.

Tretji rak je bil …?

Rak dojke. Šla sem na letni pregled dojk z mamografijo. Po njem mi je zdravnica dala napotnico še za magnetno resonanco in ultrazvok. In sem si mislila: Spet! Dovolj imam tega! Preden sem klicala na magnetno resonanco, da bi se naročila, sem sama pri sebi rekla, da bom šla, če bodo takoj dvignili telefon, sicer pa ne. Zvezo sem takoj dobila in zato sem se naročila, sicer se morda celo ne bi.

Kaj so odkrili?

Odkrili so tvorbo. Šla sem še na punkcijo, ki je pokazala … Onkologinja me je poklicala, ko sem bila v službi. Spomnim se, da je bil moj prvi odziv smeh. Šele potem je, kakor cunami prišlo spoznanje: Raka imaš! Spet! Po tistem sem se čisto sesula. Začela sem jokati, povedala sem direktorju, pome je prišel partner Grega in me odpeljal domov. Pozneje sva šla na Onkološki inštitut k zdravnici, ki me je poklicala. Vmes sem srečala kirurga, dr. Breclja, ki mi je že prej operiral dojki. Imela sem benigni tvorbi, enkrat na levi dojki in enkrat na desni. Tokrat je bila moja edina želja, da se raka čim prej znebim.

Potem ste se odločili drugače …

Ko sem po vseh tistih pogovorih prišla domov in sedla na kavč, sem od nekod, ne vem od kod, začutila, da ne – ne grem na operacijo. Prava pot ni, da bomo zdaj to, kar je rakavo, vrgli stran in gremo lepo naprej; v vsem, kar se mi dogaja, mora biti neki globlji pomen. Tega se sicer takrat tako izčiščeno kot zdaj še nisem zavedala. Predvsem mi je bilo jasno: uradna medicina ni moja pot. To sem po tistem povedala tudi dr. Breclju, ko sem šla še enkrat na pregled k njemu. Rekla sem, da ne bom pustila, da mi kar koli delajo.

Kaj ste potem naredili? 

Odločila sem se za post po Breussu, s katerim sem se zelo prečistila. Izpeljala sem ga sama, po knjigi, 42 dni sem si stiskala sokove.

Kako je bilo?

Prvih pet dni je bilo malo težje, potem pa je bilo vse tako, kot mora biti. Hudo je bilo štirinajst dni pred koncem posta, bil je mrzel april, motivacija mi je padla. Zelo veliko ljudi mi je bilo v oporo in so se z mano solidarnostno postili. Tudi partner, prijateljica in prijatelj. Ti trije so se menjavali, vsak se je postil teden dni, potem se je postil naslednji in tako naprej. Postili sta se tudi teta in mama. Celoten 42-dnevni post pa je poleg mene izpeljala le še sestra. Ko je nastopila kriza, sva se po telefonu bodrili in tožili druga drugi, češ, kaj mi je vsega tega treba in podobno.

Ste se poleg posta lotili še česa?

Proti koncu posta sem šla h gospe Mariji na Hrib zdravja pri Vrhniki. V tistem času sem že začela s transpersonalno kognitivno terapijo (TCT®), ki mi je najbolj pomagala.

Lahko poveste kaj o njej?

V njej je združeno znanje iz humanistične, kognitivne in transpersonalne psihologije. Iz več tehnik in pristopov je metodo zasnoval Edmond Cigale iz Sežane. Bistveno terapije so trije koraki: ozaveščanje, soočanje in poglabljanje. Ozaveščanje se zgodi, ko si priznaš, da imaš težavo, oviro ali blokado, nekaj, kar te v življenju ovira. Pri soočanju pa se v ta notranji konflikt poglobiš. Soočaš se s sabo vse do temeljnih vzorcev, s katerimi se enačiš, da ugotoviš, da notranji konflikt sploh obstaja. Pri poglabljanju resničnosti, ki je najpomembnejši del terapije, pa ob svoji odprtosti, pristnosti pogledaš na položaj tudi z drugega zornega kota in prepoznaš morebitne koristi blokade. Ni edina možnost, da se v danem položaju doživljaš kot nemočnega, majhnega, nevrednega in podobno. Lahko si tudi močan, samozavesten, strasten, živ. V skladu s tem lahko tudi deluješ, in življenje tako doživljaš drugače. Poleg tega terapija TCT® zajema tudi tehnike z enotnim poljem, ki omogočajo, da posameznik novo, poglobljeno resničnost hitreje in laže uresničuje. S to tehniko človek stare negativne vzorce in prepričanja zamenja z novimi, ki so bolj v skladu z njegovo notranjostjo, s pristnim delom njega.

Kako ste ugotovili, kje je bil vzrok pri vas?

Še danes ne morem reči, kaj natančno je bil vzrok. Mislila sem, da so vzrok morda težave z izražanjem ženskosti, odnos z mamo ali težave z doživljanjem sebe. Morda je bilo vse to skupaj …

Vse, kar ne vibrira z mano, je že mogoči vzrok za nastanek bolezni. Če živiš v stiku s seboj, se izražaš, energija teče in se ne zatika. Če pa počneš stvari, ki te ne veselijo, ki niso v skladu s teboj, pa se dušiš, vsaj jaz sem to tako doživljala.

Kako deluje omenjena terapija?

S to metodo se človek čedalje bolj zaveda sebe. Bistvo je v percepciji in miselnih predstavah, vzorcih, ki jih ima človek o sebi, drugih in svetu. Tako ali tako vse izhaja iz našega dojemanja sveta. Če imam na primer tremo pred intervjujem, se bom morala s tem spoprijeti in se vprašati: Kakšna sem globoko v sebi, da me je strah intervjuja? Tehnika z enotnim poljem ni dovolj, da samo zamenjam vzorec strahu. Cilj te terapije je lahko na primer, da pred nobenim javnim nastopom in med njim nikoli več ne doživljam strahu. Vsi ti preobrati so mogoči. Če nekaterih ljudi ni strah intervjujev, potem je to mogoče, kajne? (Se nasmehne.)

Ali lahko omenite kakšno konkretno izkušnjo, kako je ta terapija delovala pri vas?

Včasih sem bila plašna, počutila sem se res nemočno. V konfliktnih položajih je bilo to videti tako, da so na primer drugi vpili name, jaz pa sem se samo tresla in nazadnje prikimala v želji, da se spor čim prej konča. V nekem obdobju osebne rasti si takšnih položajev in predvsem takšnega svojega odziva nisem več želela. Na terapiji sem se tako spoprijela s svojimi vzorci »sem majhna, me ni, sem nemočna«. S poglobitvijo resničnosti pa sem prišla v stik z današnjo Polono. Močno, trdno, samozavestno in odločno. Danes se to kaže tako, da v takšne položaje zelo redko zaidem. Če pa se že kdaj zgodi, da kdo začne vpiti name, se nad menoj jeziti in me etiketirati, to zdaj z vsem svojim zavedanjem, znanjem in izkušnjami speljem drugače kakor sem včasih. Predvsem se zavedam, da ta oseba mene zgolj vidi tako. Če je mogoče, jo skušam sočutno razumeti, sicer pa pokažem svojo samozavest in notranjo moč. Velikokrat se v ozadju takšnega človekovega ravnanja skrivajo stvari ali nezadovoljstva, ki nimajo nič z mano.

Če se še malo vrneva nazaj: ali sem prav razumela, da ste se odločili za to terapijo zaradi bolezni?

Bolezen je posledica in z njo se nisem ukvarjala. Ukvarjala sem se s tem, kaj me moti v življenju in kaj bi si želela postati. Plevel še zmeraj raste, če mu ne izruješ korenin. Že veliko pred tem sem menila, da je treba odstranjevati vzroke.

Odstranitev vzrokov za nastanek bolezni ali težav je očitno pri tej terapiji bistvena?

Videla sem, da tako, kot živim, ne morem nadaljevati. V službi sem doživljala stres za stresom, v enakih okoliščinah sem se na primer sprla z dvema šefoma. Spraševala sem se, kaj vse to pomeni. Šefa sta bila različna, v obeh primerih sem bila jaz tista, s katero očitno nekaj ni bilo prav. Potem je šlo korak za korakom.

V terapiji TCT® je bistvena poglobitev resničnosti, s katero je mogoče preseči te vzroke, negativne načine razmišljanja in delovanja. Človek pride v stik z nežnim, pristnim delom sebe, ki dotlej ni bil izražen. Tako iz notranjega konflikta v nekem položaju spoznaš nov način izražanja življenja, ki je v skladu s tvojo notranjo pristnostjo, avtentičnostjo.

Od diagnoze do danes je minilo pet let. Kaj se je v tem času dogajalo z rakom?

Nimam nekega verodostojnega dokumenta o tem, sama pa sem opazila, da je tumor po dveh letih, nekaj mesecev po rojstvu hčerke, izginil. Prvič sem zaupala samo alternativni medicini. Imam dva otroka, vse se je začelo, ko je bil sin star dve leti. Takrat so postavili diagnozo in potem sem zanosila še drugič. Ko se je rodila hčerka, sem jo dojila in takrat je bulica izginila. Nekateri zdravniki so komentirali, da je normalno, da se med dojenjem take stvari »skrijejo«. V tistem času sem bila tudi na treh ultrazvokih, nekateri so rekli, da se takrat stvari še bolj pokažejo. Prvemu zdravniku sem povedala, da sem imela raka, pred ultrazvokom nisem podojila otroka in našli so nekaj. Potem sem bila na Onkološkem inštitutu in niso našli nič. Na tretjem ultrazvoku pa sem se odločila, da ne bom nič povedala in da bodo, če imam kaj, že sami našli – in niso. Tako da ne vem, kaj je res, kaj ni, vendar jaz nisem nič več zatipala. Bulica pa se je spet pojavila nekako pol leta potem, ko sem nehala dojiti, vendar na drugem mestu.

To je bil verjetno velik pretres za vas …

Seveda mi ni bilo lahko, a takrat sem vedela veliko več kot ob prvi diagnozi (rak dojke). Da sem namreč jaz tista, iz katere vse izhaja, da je vse stvar predstav v moji glavi. V tistem času nisem doživljala nobenih posebnih konfliktov v življenju. Potem sem se udeležila delavnice, kjer smo imeli tudi trancedance (šamanski obredni ples v temi, v katerem se potopiš v lastni notranji svet op. p.). Ob koncu plesa sem uvidela, da je lahko uradna medicina tudi pot in si rekla: daj, pojdi na operacijo, da bo enkrat za vselej mir s tem. Pred tem pa sem bila zaprisežena alternativi.

Odločili ste se za popolno mastektomijo, dali ste si odstraniti obe dojki. Kako to?

Prsi so za večino žensk, in ne samo zanje, simbol ženstvenosti in priznam, da glede tega nisem izjema. Pred operacijo sem imela zelo majhni dojki. Že ko sem bila stara osemnajst let sem si nekoč dejala, da si jih bom, ko bom podojila vse otroke, dala povečati. Zanimivo kaj lahko vse ustvarimo z besedami. Lahko pa rečem, da zaradi vsega preživetega razumem ženske, ki se odločajo za tako operacijo – tako za odstranitev dojk kot za povečanje prsi.

In kemoterapija, obsevanje?

Poleg kemoterapije so mi predpisali še hormonske tablete. Vendar se za nadaljnje zdravljenje nisem odločila. Zdravniki študirajo šest let in več, pomagajo številnim in si prav tako zaslužijo spoštovanje. Vendar smo tudi ljudje, ki verjamemo, da so mogoče tudi druge poti. Alternativna medicina ponuja veliko poti, ki so učinkovite in imajo predvsem pozitivne posledice, medtem ko to za uradno medicino žal ne drži. Škoda, ker si ta dva načina zdravljenja stojita nasproti, namesto da bi začela sodelovati. Ostajam predvsem podpornica naravne medicine, uradne medicine ne zavračam več, jemljem jo kot alternativo.

Mislite, da ste se prav odločili?

Prepričana sem. Odločitev o operaciji me je trpinčila vse od izvidov druge punkcije, približno tri mesece. Po uvidu na trancedancu pa je nekaj dni pozneje napočil tudi čas za konkretno odločitev in dogovor s kirurgom. Premetavala sem se v postelji, tuhtala o različnih pogledih in možnostih, ki bi se lahko zgodile. Ne vem, kje bi bila zdaj, če se ne bi odločila za to operacijo. Mogoče bi še vedno nekje tavala … Danes mi je veliko bolje. Spoznala sem, da je spremenjen videz v skladu s tem, kar sem si želela (večje dojke), morda tudi zdravilo. Je pa res, da se mora vsak o teh stvareh odločati zase, nekega pravila, razen tega, da prisluhneš sebi, ni.

Včasih je bil rak tabu tema, o kateri se je samo šepetalo, danes veliko znanih ljudi javno spregovori o tej bolezni. Tudi vi ste se odločili izpostaviti. Zakaj?

Rak je blagoslov in hkrati zadnji klic. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, kot da mi je nekdo metal kamenčke in prigovarjal: Zbudi se! Najprej nežno, potem čedalje glasneje, nazadnje pa je vame zalučal skalo, češ, ali se boš končno le zbudila. Saj sem ves čas vedela, da mi nekaj ni všeč, da nekaj ne »štima«, ampak sem še kar delala po starem. Potem pa sem videla, da tako naprej ne gre več. In kaj zdaj? Ali bom še naprej živela tako kot sem, kar tako ali tako ni bilo več mogoče – saj je bil tukaj rak. Prepričana sem, da si raka kar vsak sam ustvari.

Danes lahko rečem, da sem raku hvaležna z vsem srcem. Seveda priznam, da je bilo zelo veliko grenkih trenutkov, veliko potočenih solza in notranjih bojev. Tistikrat je bilo zelo težko, vendar ko se danes ozrem nazaj, je vse zelo logično. Z življenjem, ki sem ga živela prej, nisem bila zadovoljna, vendar zavestno tega nisem znala spremeniti. Bolezen mi je pomagala, da sem se obrnila vase in našla nov način. Ta izkušnja me je resnično obogatila.

Svojo zgodbo želim deliti z drugimi predvsem zato, da bi jim bila v oporo in bi morda moje spoznanje pomagalo še komu drugemu. V poplavi različnih stvari, tehnik, metod, rastlin, ki se v zadnjem času ponujajo na trgu, je, glede na moje spoznanje, pomembna izbira. Izbira v skladu z notranjim jazom. Ne izbira, zato ker je tako izbrala teta, soseda, sodelavec, ali navsezadnje ženska v tem pogovoru, temveč notranji občutek in zaupanje vase, da to, kar izberem, izberem prav, in da globoko verjamem v svojo ozdravitev. Tisto, kar resnično zdravi, je, glede na moje spoznanje, naša notranjost, odločnost, moč, želja, strast po življenju. Verjetno je to skupno vsem, ki so ozdravili, ne glede na to ali so sledili uradni ali naravni medicini. Vsak si pač sam izbere svojo pot.

Ali živite zdaj zelo drugače kot pred petimi leti?

Da. Drugače dojemam svet in sebe. Cenim se in verjamem vase. Prej sem sledila drugim. Tako sem si »kupovala« njihovo ljubezen, želela sem, da bi me imeli radi. Nisem se hotela prepirati, ker potem bi bila čudna in me drugi ne bi sprejemali. Potreba po sprejetosti je bila zelo močna. Nisem vedela, kaj sem jaz, kdo sem jaz, nič od tega. Zdaj je drugačno tudi moje zavedanje. Spoznala sem, da ljudje res delujemo iz nekih svojih predstav in pogledov. Če mi kdo na primer reče, da sem čudna, je to njegova predstava o meni, to pa nima nobene zveze z mojim dojemanjem sebe.

Kaj pa, če je vseeno kaj na tem, zlasti če več ljudi tako meni?

Potem imajo pač vsi tako mnenje. Bistvo je, kako se človek sam počuti in se dojema. Če se dojema, da je vse prav, potem je prav. Stvari se dogajajo znotraj, v človeku. Mogoče bo kdo celo rekel: ‘Da, res sem čuden, vendar sem si takšen všeč.’ Zmeraj je dobro stvari preveriti tudi pri sebi. Zagovarjanje sebe je lahko tudi samo obramba. Češ, jaz pa nisem tak ali jaz pa tega ne počnem. Če pa dejansko čutiš, da je prav, da si takšen, kakršen si, zakaj bi potem kar koli spreminjal samo zato, ker drugi pravijo, da si čudak? Meni ustreza, da živim, kakor živim.

Spremenili ste svoje razmišljanje, videz, še kaj?

Res je, življenje v zadnjih petih letih se mi je v celoti spremenilo. Prej ne bi oblekla takšne obleke (na sebi ima čipkasto zeleno poleno obleko s trakci kot naramnicami), zdaj pa jo. (Se nasmehne). Sicer pa sem se naučila, da je vsaka kisla ali grenka izkušnja nekaj zelo pozitivnega. Dokler se pomiluješ se pač pomiluješ, ko pa to presežeš, vidiš, kaj zmoreš in tudi, da se boš spet nekaj novega naučil. Ko sem videla, kaj vse sem se naučila v prvi fazi raka, sem si rekla, bom videla, kaj dobrega mi bo prinesla druga faza, spet se bom nečesa novega naučila. In sem se res.

Imate družino, partnerja. Kako on gleda na doživeto?

Verjetno bi bilo najbolj prav, če bi to vprašali njega. Jaz lahko rečem, da mi stoji ves čas ob strani in mi je v oporo. Verjamem, da mu je bilo težko, saj je tudi bilo kdaj res zelo težko, vendar je verjel vame. Navsezadnje, če se bolje počutim, lahko več pozitivnega vnesem v razmerje. Če se bom držala kislo, če bom zamorjena, odnos ne bo dober; če pa bom bolj zadovoljna sama s seboj, bom to izžarevala v okolico, prenašala v razmerje, družino. Predvsem otroci to zelo dobro vidijo in čutijo.

Z Gregom sva se tudi odločila za šolanje za svetovalca TCT®. Med šolanjem nisem vedela, kaj se mi bo zgodilo, a čutila sem, da je dobro, da greva oba. Veliko lažje je, če se v razmerju razvijata oba partnerja in se podpirata.

Kaj zdaj počnete?

Pred dobrim mesecem sem pustila službo, ker sem spoznala, da to, kar delam, ni v skladu z mano, da takšna, kakršna sem zdaj, ne morem več delovati tam. Zdaj delam, kar me veseli in hodim po svoji poti naprej. Pripravljam svoje projekte. Ob obiskovanju terapij transpersonalne kognitivne terapije® sem začutila, da bi se rada izšolala v tej smeri in to izobraževanje končujem. Delam že terapije, vodim tudi ženske kroge, reče se jim »ženski pow wow«. V septembru pa bom začela voditi vitaminastiko − jutranjo vadbo s smoothiji. Tisti, ki jih zanima kaj več, so vabljeni na mojo spletno stran www.karunakaro.si.

Bi za konec želeli še kaj sporočiti bralcem?                           

Nekaj stvari se mi zdi še pomembnih. Zelo pomembne se mi zdijo naše misli in čustva, odločitev in vera, da bomo zmogli. Masaru Emoto, japonski znanstvenik, je dokazal, da se molekule vode izoblikujejo glede na sporočilo, ki ga prejmejo. Glede na to, da je človekovo telo sestavljeno pretežno iz vode, je zato zelo pomembno, kakšne misli in prepričanja prenašamo telesnim celicam.

Omenila bi še, da me je zelo navdihnila Anita Moorjani s svojo izkušnjo. Imela je napredujočo obliko raka in je klinično umrla, potem pa, v nasprotju z vsemi pričakovanji in znanstvenimi predvidevanji, povsem ozdravela. Danes potuje po svetu in o tem pripoveduje drugim, o svojih izkušnjah je napisala tudi knjigo Z roba smrti v pravi jaz.

Za konec pa še en utrinek: na začetku, ko sem izvedela za diagnozo, pa tudi pozneje, sem imela zelo veliko podpore partnerja, bližnjih in prijateljev, vendar sem se ob vsej tej podpori včasih počutila zelo samo. Podpora in razumevanje okolice zelo pomagata, vendar mora vsak sam izbrati način, kako naprej in pravi korak tudi narediti. To je zame najlepše izrazil Rumi z mislijo: ‘Ta pot je samo tvoja. Drugi lahko hodijo ob tebi, vendar nihče ne more hoditi namesto tebe.’
Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA št. 313, oktober 2015

Fotografijo posnela Barbara Škoberne, na sliki Polona Klarič med pogovorom za revijo.