V življenju se srečujemo z več notranjimi konflikti. Včasih so lahko zelo neugodni in traja več dni, tednov, mesecev, da jih razrešimo. Zakaj bi čakali in trpeli toliko časa, če pa je na voljo veliko tehnik, pristopov, ki nam nudijo možnost, da se hitreje prebijemo skoznje. Samoempatija je ena od rešitev, ki se ponuja.

 

Notranji konflikti so sila neugodna zadeva. Možna pot je tudi, da se »izurimo«, kako notranji konflikt potlačiti, neizraziti, racionalizirati, zanikati in tudi, kako odgovornost zanj pripisati drugim. Prav pri odgovornosti za notranji konflikt pa se vse skupaj začne obračati.

 

Ko je naboj čustev na najvišji ravni….

Lahko smo ves čas prepričani, da je za notranji konflikt kriva okolica, mami, sestra, šef, prijateljica, partner, gneča na cesti, slabo vreme, država, šolski sistem, itd. Lahko mentalno bičamo njih, ali pa mentalno kritiziramo sebe, češ kakšen sem, kaj mi je bilo tega treba, kako sem lahko to rekel, itd. Obtoževanj ni ne konca ne kraja.

 

Kaj pa je sploh notranji konflikt? Vsak posameznik ga lahko doživlja drugače, splošno pa kot negativni občutek, žalost, strah, jeza, frustracija, slabost, bes, bolečino. Tukaj se postavlja vprašanje, kako lahko nekaj, kar se dogaja v naši notranjosti, povzroči nekdo zunaj? Ali res lahko tema v sobi, v meni sproži strah? Ali res lahko vpitje šefa, v meni zbudi jezo? Ali res lahko slabo vreme v meni zbudi žalost?

 

Odgovornost je na moji strani. Kakšen dan bom danes izbrala zase?            

Pa raziščimo malo širše. Če imajo tema, šef in slabo vreme res tako moč…. Zakaj potem niso ob slabem vremenu vsi žalostni? Nekateri so prav veseli, posebno otroci, ko skačejo po lužah! Zakaj na šefa ni jezen potem tudi sodelavec, ki je prav tako bil na sestanku in slišal vpitje? Po sestanku pa se samo nasmeji in gre delati dalje. Zakaj se v temni sobi bojim samo jaz, moja prijateljica pa ne? Ona bi v temi najraje klicala še duhove!

 

Očitno temu ni tako, da bi okolica, drugi ljudje, sistemi, itd. določali našo notranjo klimo. Zakaj potem notranji konflikti, zakaj potem vsa ta negativna čustva in kaj se dogaja, ko doživljamo pozitivna čustva? Pod vsemi temi čustvi se v naši globini nahajajo potrebe. Nekaj med njimi kot so zdravje, varnost, intimnost, spoštovanje, sproščenost, radost, ljubezen, samozavest, empatija, vrednost, notranji mir, lepota, itd. Potrebe kot doživljanje naše notranjosti, kot doživljanje sebe. Kadar jih doživljamo v popolnosti, zacvetimo, zažarimo in takrat tema, šef, slabo vreme so takšni, kot so. Kadar pa začutimo pomanjkanje varnosti, kadar nismo v stiku s sabo, kadar ne doživljamo notranjega miru, itd. takrat ZARADI tega primanjkljaja odreagiramo na okolico in OB dogajanju izrazimo svoje notranje primanjkljaje z žalostjo, strahom, jezo, frustracijo in drugimi negativnimi čustvi.

 

Sprejemam se takšno/ega kot sem…

Torej kako ravnati ob pojavu notranjega konflikta? Sčasoma in skozi praktično življenje se lahko v času notranjega konflikta obrnemo k sebi. S pomočjo samoempatije dosežemo sprejetje čustev, ki jih doživljamo, ter sprejetje sebe takšnega, kot smo z vsemi neizpolnjenimi in izpolnjenimi potrebami, ki jih doživljamo, zaznavamo. Burna čustva izgubijo divji naboj, se umirijo. Zgodi se spoznanje, zavedanje svojih potreb.

 

Do sebe bodite kot žirafe, imajo namreč največje srce….

Naredite si lep dan!