Zdravniki so dobri diagnostiki. Ne vem pa, od kdaj napovedujejo tudi prihodnost.
»Lahko bi našla kakšen bolj prijazen naslov.« mi je prigovarjal ego, ki se boji kritike. Pa mi duša ne da… ker mi je pomembna iskrenost kot taka in iskrenost v izražanju svojega pogleda, brez olepšav.
Pri svojem delu se vedno večkrat srečujem z obolelimi za rakom, katerim so zdravniki napovedali njihovo prihodnost, preostalo življenjsko dobo.
Pa saj bi lahko rekla, da so jih oboleli narobe razumeli … vendar sem bila temu priča tudi sama.
Pri enem zdravniku mi je ostalo samo še 5 let življenja. Pri drugem maksimalno 10 let. Za nameček pa še pri medicinski sestri očitek »kakšna mama pa ste, da nič ne mislite na svojega otroka«, saj se sama nisem želela predati vsem uradnim postopkom, zdravilom in procesom.
Pa vendarle tudi tisti, ki povsem sledijo uradni medicini, dobivajo takšne napovedi.
Kako napovedi vplivajo na potek zdravljenja…
Glede na raziskave, ki dokazujejo, da imajo misli vpliv na fizično telo, se pravi tudi na potek zdravljenja, si lahko mislite, kaj takšne napovedi posredno povzročajo obolelim.
O tem priča tudi resnična zgodba, slišala sem jo pred kratkim…
Starejši gospe so odkrili raka. Napoved je bila slaba, manj kot eno leto. Zdravniki so informacije najprej predali svojcem. Le ti pa so se lahko sami odločili ali bodo dejansko stanje povedali gospe, ali ne. Odločili so se za milejšo različico. Povedali so ji, da ima neke vrste izpuščaj, ki ga je potrebno operativno odstraniti. Od takrat je minilo že nekaj let, gospa pa je še vedno živa.
»Če v teh prejetih prognozah, sama ne bi bila tako stabilna, odločna, bi kaj hitro spregledala, kdo prav zares na moji poti okrevanja drži vajeti v rokah.«
Pri večini obolelih zdravniki predstavljajo avtoriteto. »On pa že ve.« »Naredil bom tako, kot je rekel zdravnik.« In tudi slabe napovedi gredo v tem stilu.
Oboleli verjamejo v negativne napovedi zdravnikov, tudi če se temu upirajo. Z uporom dani napovedi dajejo veljavo. Popolnoma lahko razumem, zakaj zdravniki ne podajajo pozitivnih napovedi. Saj bi ob neugodnem izidu nanj »kazali s prstom«.
Tukaj pa se pojavi to »sivo območje«, kjer je večini še vedno nejasno, kdo je prav zares odgovoren za bolezen in tudi za ozdravitev.
Ob trenutku diagnoze se vsi najraje odgovornosti otepajo, spet na stopnički ozdravitve si vsi zasluge pripisujejo. Kaos, ki se ga da kaj hitro razkaditi.
Sama vidim zdravnike, kot diagnostike, profesionalce uradne medicine in kar le ta ponuja. Meni so njihove uradne načine zdravljenja samo predlagali, odločala pa sem se za ali proti vedno sama in nihče od njih. In tako vidim tudi pri obolelih za rakom, ne glede na to ali sami izberejo ali pustijo, da jim izberejo drugi, saj tudi takrat izbirajo oni.
Prav tako pa je odgovornost za ozdravitev tudi na strani obolelih, ne glede na podano napoved. Negativna ali pozitivna je lahko podana s strani zdravnikov, vendar tisti, ki vanjo verjame, prevzame nadaljnjo odgovornost.
Kot pravi Rumi (v prevodu)…
»To je samo tvoja pot.
Drugi lahko hodijo ob tebi,
vendar nihče ne more hoditi namesto tebe.«
Ker pa je lažje govoriti o odgovornosti kot to sprejeti…
Sama sem izkusila in vem, kakšna je notranja turbolenca ob srečanju z diagnozo.
Takrat trdno stati, zaupati vase, 100% verjeti v svoje odločitve ter ozdravitev je umetnost. Večinoma prevladujeta strah, negotovost, skrbi in vprašanja o življenju, kaj sploh je res in kako narediti naslednji korak ter hkrati preživeti.
Negativne napovedi so brca v ledvice, sol na rano, nož v hrbet hkrati… zato vzdržite se kakršnihkoli napovedi in raje prisluhnite človeku. Vse kar v tem trenutku potrebuje je, da verjamete vanj, saj trenutno tega ne zmore sam.