Bolezen RAK, kjer se srečata življenje in smrt…
Pri bolezni rak ne gre samo za življenje, temveč tudi za smrt. Vsi, ki se soočajo s to boleznijo, se z vsemi štirimi borijo za življenje. Ne zaznajo pa, da so njihove oči, polne groze in strahu, obrnjene proti smrti.
Ne glede na to, kakšno pot si vsak izbere, uradno medicino ali alternativo, nikakršne razlike ni. Nekaj je oboleli spregledal, če se še vedno boji smrti, jo odriva stran ter se oklepa življenja s strategijami, delovanjem v fizičnem svetu.
Namreč v vsem tem pozablja nase, na tisti del sebe, ki se boji, ki ga je resnično groza ob misli, da lahko umre. Ja, tudi ta del je potrebno upoštevati za celostno zdravljenje raka.
Vendar ne z debatami ob kavi, ne v družbi, kjer imajo vsi takšen strah. To pač ne gre tako. »Pogrevanje strahu«, mentalno govorjenje o njem, pač ne prinese resnične in dolgotrajne rešitve.
Pomembna je globina, pomembno je dejansko spoznavanje tega dela sebe, prežetega s strahom, grozo, kričečega po pomoči, videnju, razumevanju, objemu, varnosti in ljubezni.
Ne, to ni mačji kašelj. To so resnične, globoke, ranljive stvari. Te se razrešuje individualno, v varnem in zaupnem prostoru. Ob strokovni osebi, ki ve, kaj dela, ki ima znanje, učinkovit pristop in isto/podobno izkušnjo. Takšna oseba lahko razume, podpre in sprejme obolelega na tej poti. Ga ne popravlja, analizira, etiketira, temveč vodi, da se lahko ob podpori opolnomoči ter sam pride do svojega spoznanja za nadaljnje korake.
Vem, saj sem se tudi sama soočila s strahom pred smrtjo, minljivostjo. V soočanju s tem delom sebe, sem spoznala, da sem veliko več kot samo fizično telo, da mi je dovoljeno živeti svoje sanje ter da je strah bil v mojem primeru dobronamerna plat. Dobronamerna zato, ker sem tudi dejansko v življenju začela verjeti vase, zaupati sebi ter v svoje zdravje in si dovolila zaživeti svoje želje, sanje.