Pri delu na sebi je pomembno ravnovesje

Pri delu na sebi, odkrivanju svojih ovir, njihovih navideznih koristi, je sprva težko, nepoznano, pojavlja se tudi strah, dvomi, kaj bo, kako bo, bomo zmogli? Sčasoma pa spoznamo proces, začnemo se zavedati, da bomo vedno prišli “ven”. Vzpostavimo notranje zaupanje in lahko se zgodi, da nam delo na sebi, soočanje s svojimi destruktivnimi prepričanji, postane “hobi”.

Z vsakim procesom pridemo ven “lažji”, več imamo jasnosti, pregleda kaj želimo, vedno bolj v sebi zaznavamo zaupanje, moč, samozavest, razumevanje sebe, lahkotnost…

Vse to je res osvobajajoče… vendar se tudi to brskanje po sebi, soočanje s svojo “temno plat”, odstranjevanje ovir… slej ko prej izpoje.

 

Kaj pa zdaj?

Kar se zgodi je, da ugledamo, koga smo zgradili, kaj smo dosegli, vse svoje notranje kvalitete, vso zgrajeno življenje. Tako znotraj kot zunaj. Zgodi se, da nam to postane nov, zopet nepoznan izziv. Priznavanje sebi, da smo prišli do konca, da je naše delo na tej stopnji končano, prinaša bolj sladek ampak vseeno proces.

Sama sem se s tem soočila večkrat. Sem precej “trd oreh” in enkrat ni bilo dovolj. 🙂

Prva izkušnja je bila po delu na sebi z namenom razrešitve vzrokov za nastanek raka dojke. V meni je od začetka tlela moč in srčna želja, da se trajno osvobodim, takrat od raka dojke. V razreševanje vzrokov sem se podala “cela” brez fige v žepu, brez “kaj pa če ne bo uspelo”. Vse to je z vsako terapijo, vsako izkušnjo samo še bolj gorelo. Vedela sem, da sem na pravi poti in to mi je dajalo zagon. Delo na sebi, soočanje s svojimi temnimi platmi mi je bilo kot hobi. Spoznala sem, da je to edini način, kjer lahko zares nekaj spremenim in to trajno.

In prišla sem na cilj.

 

Življenje sem si zgradila po svojih željah, bila sama sebi takšna, kot sem včasih sanjala, da bi bila. Prišel je čas, da si notranje priznam, da sem zdrava. Danes vem, da sem takrat bila zdrava, vendar si še nisem upala priznati. Počasi sem uvidla (pri meni prihajajo uvidi v prispodobah), da nisem več na brzicah, ogrožena, da se prevrnem. Bila sem na mirnem jezeru, v širokem čolnu… jaz pa sem še vedno tolkla z vesli po gladini in se borila s tistimi iluzornimi brzicami.

Ja, seveda, bil je dolgotrajen proces v stilu, kaj naj zdaj, se lahko kar naslonim nazaj in uživam? Kaj pa če…

 

S tem sem se ukvarjala kar nekaj časa, dokler nisem bila pripravljena v sebi uvideti kvalitete, se dejansko cela odpreti, zavedati, dihati s tem, se od znotraj “okrasiti”…. da sem zdrava, močna, uspešna, lepa, samozavestna, odločna, itd. Spomnim se, da so takrat tekle solze v potokih… Priznati si eno ali drugo stran je izziv. Plus, minus… glava ali cifra… še vedno je to en in isti kovanec.

Šele takrat, ko sem se sprejela celo, tako v destruktivnih vzorcih kot notranjih kvalitetah, je v meni zavladal mir, popolna varnost, spokojnost in čista ljubezen.

Izkušnja me je pripeljala do tega, da pri svojih delavnicah vedno pazim, da upoštevam oboje. Praksa je tako vedno sestavljena iz soočanja z destruktivnimi vlogami, načini, ki jih uporabljamo kot tudi podpore konstruktivnim vidikom sebe in življenja v nas samih.

Delavnica Kaj narediti, da v odnosu ne izgubim sebe, ki se bo odvijala v sredo, 23. marca 2022 ob 17ih, bo med drugim nudila:

– vpogled v vloge, ki jih igramo in nam prav zares ne prinašajo nič dobrega v življenju,

– kot tudi podporo naši notranjosti, Sebi (tistemu delu, ki smo ga izgubili ali pa se tega bojimo), da zažari pristno, podprto, samozavestno, sočutno, nežno v lastnem sprejemanju

Pazili bomo na ravnovesje, saj vam želim, da bi bila vaša pot osebne rasti precej bolj mehka, kot je bila moja.

Prihaja…

… naslednje predavanje o partnerstvu in dogajanjem v njem.

Vabljeni!

Zapiši svoje mnenje...

Have a question?

    %d bloggers like this: