Že kar nekajkrat me je navdala misel, da napišem, kako poteka učinkovit proces osvobajanja od vzrokov za naša neprijetna doživljanja, burne reakcije in neželene situacije. Skozi takšne procese sem se velikokrat spustila na TCT® terapijah, kasneje sama, v zadnjem letu pa v še nekoliko bolj direktnem načinu.

Zdi se mi prav, da se ljudje srečamo s čim več pristopi, preberemo čim več zgodb. Edino tako lahko izvemo in morda tudi izkusimo, da je dejansko mogoče tudi vse tisto, kar smo si samo zamislili in celo tisto, kar včasih označimo za nemogoče.

V zadnjih mesecih sem se soočala s številnimi življenjskimi izzivi, predvsem pa s svojimi pogledi, prepričanji in koncepti, ki so sestavljali in vzdrževali te življenjske situacije.

Vem, da nisem bila edina, saj trenutna situacija vedno bolj kaže na to (skozi mojo perspektivo), da doživljamo precej podobne občutke ne glede na to, na katerem bregu stojimo.

Od septembra, ko so otroci začeli s šolo, sem se ukvarjala s presojanjem, kakšen način šolanja bi bil za njih najbolj primeren. Kasneje sem se ukvarjala s svojimi notranjimi čustvovanji ob uvedbah testiranja v šoli, do že navajenih bivanjskih in poslovnih sprememb…. V sebi sem postajala vedno bolj nestrpna, ostra, direktna… Z umom nisem nikakor uspela doumet, kako lahko gredo stvari v takšno smer. V notranjosti, v srcu, pa so se pojavljali strahovi, tesnobe, dvomi in posledično navzven nestrpnost, ostrina in grobost.

Um je bil premajhen, nemočen za preseganje trenutnega stanja…

Edino, kar sem nosila s sabo, je bilo zavedanje, da sem v procesu. Vedela sem, da se dogaja nekaj, kar bo odpadlo in nastalo nekaj drugega, kar v danem trenutku um ni bil sposoben zaznati, si zamisliti, ustvariti. Bil je premajhen, v popolnosti nemočen. In prav je bilo tako.

Rezultat mojih večkratnih procesiranj pa je bilo tudi to zavedanje, da možnosti, ki jih vidim na začetku procesa, niso edine dejansko obstoječe možnosti. Obstaja jih ogromno in mnoge od njih nisem uspela uvideti zaradi svojega omejenega, v krču obstajajočega uma.

Kot vedno, od leta 2010, pa sem tudi tokrat ubrala pristop direktnega soočanja ali v stilu odprtosti na notranja čustva, njihovo izražanje, poglabljanje do vzrokov zanje ter dokončna osvoboditev od teh vzrokov.

Zakaj tako?

Pred profesionalnim ukvarjanjem z osebno in duhovno rastjo sem uporabljala pristope krotenja, obvladovanja občutkov, ki zame nikoli prav zares niso delovali. Nikoli na takšen način nisem bila prav zares svobodna od njih, teh občutkov. Bila sem samo še v večjem stresu, ker pač ti občutki niso bili zaželeni. Saj ko so se pojavili, jih je bilo potrebno ukrotiti. Nikoli niso imeli prostor, da bi se izrazili in hkrati bili videni, upoštevani in sprejeti. Konstantno so se pojavljali nazaj, vsakič v bolj agresivni meri in vsakič ob bolj neprimernem času.

Pristop direktnega soočanja pa mi omogoča, da spoznam svoje občutke, jim dovolim, da so, takšni kot so in se z zavedanjem, da nisem ti občutki, od njih tudi osvobodim. Rezultat takšnih procesiranj je, da sem ob njih vedno bolj mirna. To ne pomeni, da se ne pojavljajo več, ampak da, ko se pojavijo, imam zavedanje: »Tako kot so se pojavili, se dogajajo, izginejo ter se pojavi nekaj drugačnega.« Občutki postanejo enakovredni. Tako neizmerna radost kot tudi globoka žalost… in drugi. Zavedanje vsega pa je vedno globlje, jasnost, pogled je »širši«.

Da bi se rodilo novo, mora staro umreti

Ne glede na to, kje sem se v preteklosti znašla, čez večino procesov sem se vodila v podobnem načinu, TCT® pristopu. V takšnem načinu pa podpiram tudi svoje kliente, seveda v njihovem ritmu in volji.

Spodaj opisujem, kdaj je najbolj ugodno za začetek procesa, kako poteka sam proces, zakaj so nekatere faze pomembne, kaj se dogaja v tistih najbolj neugodnih momentih, kako poteka razrešitev od omejujočih vzorcev in kakšen je izhod iz procesa ter dota, ki jo nesemo naprej v življenje.

Naj poudarim, da je ta opis splošne narave in ne gre tu za vsakega točno tako kot napisano. Smo edinstveni in tako lahko tudi naši procesi vsebujejo povsem individualne dodatke.

(se nadaljuje po opombi: POMEMBNO!)

POMEMBNO!

Toplo priporočam, da, predno to poizkušate doma sami, si prej poiščete podporo v TCT® terapiji.

Zakaj?

Predvsem zato ker, če se vam pojavijo stvari, ki ste jih potisnili v podzavest (kar verjetno niste storili zato, ker je bilo prijetno in luštno), bo v takšnih trenutkih z vami nekdo, ki vam bo znal pomagati, vas razumeti in vas bo (ne glede na pojavljeno) podprl, sprejemal in verjel v vas.

Ugoden začetek je …

V nekem življenjskem obdobju se v notranjosti prične pojavljati nelagodje, ki pelje do spoznavanja spremljajočih negativnih občutkov. Ti naraščajo v takšno tenzijo, da sčasoma postane soočanje s sabo/ z resnico/ s tem kar je, takšno kot je,… manj strašljivo kot neugodje ostajati v teh negativnih občutkih. V teh »ugodnih« momentih smo se pripravljeni odpreti, vložiti svojo energijo in iskreno pogledati vase ter se samoaktivirati v smeri našega napredka.

V procesu …

Ko izberemo, se spustimo v globine sebe, v svojo notranjost, kjer ležijo vzroki za trenutna stanja ter posledično mnogi odgovori. Skozi proces nas pelje ravno zavedanje o procesu, saj se v tem delu (pomembno za napredek) pojavljajo oblivi v preteklosti zadrževanih čustev. Ravno njihovo izražanje (npr. da si dovolimo se razjokati, se razjeziti…) pa nam omogoča vpogled v globlje nivoje sebe, v naše vzorce (npr. nemočna sem), prepričanja (npr. nisem vredna ljubezni), koncepte (npr. denar kvari ljudi), v skladu s katerimi smo leta in leta, nezavedno in zlepljeno živeli, delovali in ustvarjali svoje mnenje o zunanjosti.

V naslednjem, najpomembnejšem delu, se pogosto zgodi, da v poglabljanju vase postane vse čudno, nejasno, morda celo temno. (Dokler človek tega procesiranja ni vešč, toplo priporočam, da si poišče strokovno TCT® podporo.) Ostajati v neznanem, se v tem še sprostiti, zahteva izkušenost ali na drugi strani strokovno podporo izkušenega terapevta. Namreč v zavednem procesiranju se dogaja ravno to: »da bi se rodilo novo, mora staro umreti«. To umiranje starega (kar je prav zares transformiranje, preoblikovanje) se zgodi z iskrenim sprejemanjem sebe ter priznavanjem samim sebi: katere »finte« smo v svojem življenju ubirali, kako smo se s tem okoriščali in/ali česa smo se ob tem prikrajšali, ipd..

Izhod v novo …

Izhod iz procesiranja v smeri napredka je ponavadi posut s spoznanji, jasnostjo, razumevanjem sebe in svojih preteklih delovanj, sprejemanjem sebe, doživljanje navdiha, radovednosti, sveže energije za vstop v nadaljnje lahkotno življenje.

V čemu je smisel?

Vsak takšen proces, spoznanje spremeni naš pogled na življenje, doživljanje, saj se ne poslužujemo več razdiralnih vzorcev. Presegli smo jih, uvideli smo, da lahko živimo drugače, npr. bolj svobodno. Temu sledi tudi, da se stvari ne vrtijo več v isto smer. Skozi spoznanje, širše zavedanje je naša notranjost ter posledično reakcija drugačna, lahkotnejša. Vse to pa izhaja namreč iz nas in ne na podlagi nekih prejšnjih, skozi življenje naučenih vzorcev, pravil. In v temu je smisel.

Kako sem skozi prišla sama…

Vso kapaciteto sočutja in iskrenosti, ki sem jo v tistem trenutku premogla, sem posvetila sebi, se objela, vso prestrašeno… in se pošteno zjokala. Naslonila sem se na modrost minljivosti in zaupanje v vse kar obstaja… na zavedanje, da vse kar je, se samo trenutno kaže v takšni podobi in vedno je le trenutek proč lahko odsev spet popolnoma drugačen.

In tako je tudi bilo…