Kaj je zvestoba, kdo je prevaran in zmeda, ki nastaja ob tem…

Zadnje čase veliko slišim o partnerski nezvestobi. Glede tega, (ne)zvestobe, imam sama svoj pogled, ki se glede na slišano/prebrano, kar precej razlikuje.

V pogovorih se vedno porajajo vprašanja:

Kdo je kriv?

Ona?

On?

Ali tista tretja oseba?

Če sta v vezi dva, ki sta se odločila za skupno pot, se spoštujeta, ljubita, cenita… in se vsakodnevno odločata, da ostajata skupaj, potem verjamem, da je ni tretje osebe, situacije,… ki bi lahko posegla mednju in imela tako silo, moč, ki bi uničila njuno ljubezen, svetost.

V kolikor pa se nekdo od njiju odloči stopiti ven iz odnosa in “stopi v kontakt” s tretjo osebo… je pač odgovornost za prekinitev partnerstva na njegovi/njeni strani in ne na strani tretje osebe.

Velikokrat sem slišala obtožbe z ženske strani (seveda, z moškimi takih debat še nisem imela), ki je bila “prevarana”, kako je ta tretja ženska kriva za njun razdor. Pa z moje perspektive ni tako. 

Naj jasno povem, da je moje načelo vedno bilo, je in bo, da sama nikoli ne vstopam v odnos z moškim, ki nima razčiščenih bivših odnosov, sploh pa ne končanega trenutnega odnosa.

Zakaj ne? Zaradi spoštovanja do te ženske in žensk nasploh. Sama namreč takšnih izkušenj ne potrebujem in prav tako ne želim v njih sodelovati.

Hkrati spoštujem moške, zato v odnosih igram vedno z “odprtimi kartami”, kar zna biti precejšen izziv za oba. Zavedam se, da partnerstvo pač ni strategija, ki ponuja samo metuljčke v trebuhu, roza očala in nebeške zaljubljenosti.

Torej tisti partner, moški ali ženska, ki se je odločil stopiti ven iz odnosa… Ta je trigger za vsa vaša znotraj nastajajoča čustva, disharmonije. Razrešitev stanja, healing power, se tudi tokrat skriva v vas in ne v partnerju, sploh pa ne v tretji osebi. Tretja oseba, ženska ali moški, je samo “od boga poslan/a”, da se je razkrila resnica. Resnica, ki ste jo, roko na srce, slutili že veliko prej.

Njej/njemu naj gre hvaležnost (ne žaljivke ipd.) za razkritje.

In v vseh teh procesih kdo je tu varal? Kdo je tu prevaran?

Z mojega vidika je odgovor na obe vprašanji -nihče-.

Odločitev za izstop iz odnosa, je pač odločitev in ne varanje. Tako kot je povsem svobodna odločitev na vaši strani, kako postopati dalje. Se še odločati za odnos s partnerjem (če seveda ima interes) ali končati in se ozreti drugam…

Hkrati pa … Je sploh res lahko kdo prevaran ali je to samo nadomestna “nalepka” za igranje žrtve?

Če je (bila) vaša ljubezen do partnerja, ki je izstopil iz odnosa, resnična, iz srca, brez pogojevanja, trgovanja “ti meni, jaz tebi”… Kako je lahko takšna ljubezen izdana, prevarana? Le kako lahko tako čisto ljubezen kdorkoli ali karkoli izkrivi, uniči, pogojuje?

Tukaj se porajajo dodatna vprašanja:

Ste ljubili iz srca ali iz ega? Ste brezpogojno delili in hvaležno prejemali ali ste trgovali?

Namreč tista prava ljubezen nikoli ne usahne. Je temeljna in ne pogojuje. Želi najboljše in ne poseduje. Zažari podvojeno, ko se srečata dva in nikoli ne ugasne, ko ostane nekdo sam.

V mojem življenju, izkušnjah in zavedanju ni nikogar, ki bi lahko to ljubezen uničil, izbil, razbil ali razblinil… edino kar lahko kdo uniči, prevara, spremeni, transformira so njegova/njena lastna načela, prepričanja, zaobljube, odločitve… s čimer pa ni nič narobe in le-to nima in nikoli ne more imeti veze z mano. Postopanja, delovanje drugega namreč ne more spreminjati tega, kar sem in kar je živo v meni.

 

Torej “biti prevaran/a” je iluzija, ki pa jo lahko ustvarimo v svojem umu in sprožimo trpljenje samo sebi in, znanstveno dokazano, nikomur drugemu več.

“Ljubite se in v tem vedno ostajajte zvesti svojemu srcu.”

Polona

Prijava na brezplačni uvodni pogovor

Zase lahko pridobiš več informacij, kako dalje, več jasnosti ter izkušnje iz prve roke.

Pogovor se izvaja po telefonu in traja do 30 minut.

Zapiši svoje mnenje...

Have a question?

    %d bloggers like this: