Za bližnje, nam dragocene odnose igre kot so “pink-ponk” ali “ti meni, jaz tebi” niso učinkovite. Ponavadi se ob taki dinamiki ustvarjajo neke namišljene ideje o dolžnostih. Takšne igre, kompromisi in tako imenovana “trgovina daj-dam” namreč ne deluje na dolgi rok.

Kako potem doseči to, tako zelo opevano izpolnjenost?

Kot primer – kompromis po sskj pomeni: sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih.

Že sama razlaga kompromisa je za katerikoli odnos razdiralna. Namreč v bližnje odnose zahteve in pogojevanja ne sodijo.
Bližnji odnosi naj bi se odvijali v odprtosti eden do drugega, v iskrenosti, v čimbolj polnem sprejemanju sebe in drugega ter seveda v brezpogojni ljubezni. Tukaj je na mestu enakovredno sodelovanje in ne pogojevanje, manipulacija, prikrito izsiljevanje, ipd.

Pa vseeno se dogaja, da ljudje sklepajo kompromise, kar pomeni, da gredo včasih delno v svojo škodo. Popustijo zavoljo miru oz. da se ne bi bilo treba kregati ali celo, da se ne bi bilo treba raziti.
Iz popuščanja, prilagajanja v svojo škodo (kot so npr. odpovedovanje svojim željam), potem nastanejo pričakovanja, da se bo naslednjič za njih žrtvoval drugi. Kadar se naslednjič ne izkaže tako, lahko začne nastajati distanca, tiha zamera ali začetek odtujenosti.

Nastopilo je tudi bridko hrepenenje

S kompromisi, prilagajanji, “pink-ponk” igrami, trgovinami “daj-dam” sem se srečala tudi sama. Nikoli ni delovalo na dolgi rok. Včasih je bilo v odnosih res sladko, bajno, vendar ko je “sladkor” popustil, je nastopilo tisto bridko hrepenenje po še… in vsakič naslednjič sem bila tega še bolj “lačna”.

Sladko je bilo, če sem dobila kakšno presenečenje, še bolj pa, kadar je bilo točno tako kot sem si želela… pa naj je bil to izlet, kavica, nedeljski večer, ipd. Takrat sem se počutila videno, dragoceno, vredno, sprejeto, ljubljeno… kot “The One”.

Bridko in grenko pa je bilo seveda, kadar ni bilo po moje. Predvsem pa kadar je bila situacija podobna moji pretekli negativni izkušnji. Stvari sem si v svoji glavi razlagala popolnoma napačno, saj sem gledala skozi svoje negativne vzorce, ki sem si jih ustvarila v tisti pretekli izkušnji. Včasih je bilo res temno, prav grenko… počutila sem se zavrnjeno, ne dovolj dobro, manjvredno, odveč in izrabljeno.

Verjela sem, da je pač to odvisno od drugih

Trajalo je in trajalo, dokler nisem začela prevzemati odgovornost zase, za svoje občutke, stanja, situacije, za svoje življenje. To je bil zame kar dolg proces. Celotno življenje se je spremenilo… na bolje. 🙂

Namreč spoznala sem, da sem si bridko hrepenenje ustvarjala sama. Tudi za tiste sladke, srečne, ljubljene občutke sem imela odgovornost v svojih rokah. Samo vedela nisem. Verjela sem, da je pač to odvisno od drugih. In kar je bila še dodatna oteževalna okoliščina. Verjela sem, da si moram to, da sem vredna teh “sladkorčkov”, prislužiti.

Korak za korakom sem se prebujala ven iz svojih zmotnih predstav in življenje je postajalo bolj pristno, živo. Takrat so moje misli bile: “Kaj lepšega si lahko človek zaželi, kot to, da ima vse v svojih rokah.” S tem se je krepila moja notranja moč ter z vsakim vzponom in lekcijo tudi zaupanje vase.

Ko kompromisi, igre in trgovine nimajo več smisla…

Edino, kar ima resnično pozitiven doprinos k odnosu, je čisto deljenje, dajanje iz srca. Ne več v svojo škodo, pač pa takrat, ko pride navdih. Ko je “čaša” tako polna (notranja izpolnjenost), da se že zliva vse preko roba… takrat je trenutek za dejanje iz srca.

Ničesar ne izgubimo, temveč podvojimo. Nasmeh, mala pozornost, lepa beseda, pohvala, povabilo ali skuhano kosilo… karkoli prinese navdih.

Takšno iskreno dejanje iz srca nikoli ne pričakuje povračila. Pač pa prižiga iskrice v očeh, svobodo in lepoto skupnega bivanja.

Ne pričakovati, da bodo to storili drugi

Odnos je seštevek posameznikov, od katerih ima vsak cca. polovičen vpliv, s tem kar je, kakšno vlogo igra (npr. žrtev) in kakšno je njegovo/njeno zavedanje.

Poskrbeti zase, prevzeti odgovornost zase ter svoje počutje in ne pričakovati, da bodo to storili drugi, je osnovni temelj, ki utrjuje odnos. Le s takim ravnanjem lahko dosežemo svojo izpolnjenost (polna čaša), ki jo lahko delimo z drugimi.

Sicer … kaj boste sploh delili?