Bolezen, ki opozarja, da smo zgrešili smer

Bolezen, ki opozarja, da smo zgrešili smer

Petra Arula, Zvezde, 09.09.2018

Polona Klarič je raka preživela kar štirikrat. Preizkusila je številne metode – tako klasične medicinske kot alternativne, in ugotovila, da je poleg zdravljenja ob tej diagnozi potrebna sprememba življenja.

 

Polona se je prvič srečala z diagnozo rak že pri svojih treh letih. Takrat so ji na levi ledvici odkrili Wilmsov tumor, jo operirali, odstranili celotno levo ledvico ter hkrati zdravili s kemoterapijo. Pri šestih letih so odkrili zasevke istega raka na pljučih ter jo zdravili z močnim obsevanjem. Pri triintridesetih se je spet spoprijela z rakom. Takrat na levi dojki, dve leti po rojstvu prvega otroka. Zdravila se je samo z alternativnimi pristopi. Tumorja po dveh letih od diagnoze, po rojstvu drugega otroka, ni več zatipala. Vendar je po letu dni v levi dojki spet prišlo do spremembe in četrte diagnoze raka. »Po temeljitem razmišljanju sem se odločila za operacijo, popolno odstranitev in rekonstrukcijo obeh dojk. Druga uradna zdravljenja sem zavrnila in nadaljevala z alternativo,« pravi Polona, ki je prepričana, da je rak posledica načina življenja in sam po sebi ni vzrok, zato tudi ukvarjanje samo z rakom po njenem mnenju ne prinese dokončne razrešitve. »Če želimo dobiti drugačne rezultate, bo ob takšni diagnozi nujen celosten preobrat življenja,« je prepričana Polona Klarič, ki danes na diagnozo, ki ima splošno negativen predznak, saj jo večina enači s smrtjo, gleda pozitivno. »Seveda pa je takšen pogled lažji, ko si uspešno ‘predelal lekcijo‘,« meni sogovornica.

Česa so vas vaše lekcije – štiri diagnoze raka – naučile?
Mislim, da na svetu ni izobraževalne ustanove, ki bi mi lahko predala tako dragocena znanja, kot mi jih je ponudila bolezen. Naučila sem se ogromno o sebi, življenju, smislu, pomenu, spoštovanju in ljubezni. Bolj konkretno pa me je bolezen spomnila, kdo sem. Kako biti jaz jaz. To pomeni, da si znam prisluhniti, se odločiti, izbrati in delovati skladno s seboj oziroma se dati na prvo mesto. Mnogi to imenujejo egoizem, jaz pa temu pravim avtentičnost. Poskrbeti zase, živeti zase in živeti svoje življenje na svoj unikaten način. Le kdo lahko živi namesto mene, če ne jaz sama? Zase to najbolje znam sama, drugi to znajo zase. In prav je tako. Vendar – iskreno povedano – s tem nisem prispela v čudežno deželo. Še vedno živim na tej zemlji ter še vedno prihaja do nesoglasij, tako notranjih kot zunanjih. Razumevanje in dojemanje tega pa je danes drugačno, s tem pa tudi moje odzivanje ter odzivanje na nesoglasja. Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bodo nesoglasja kar izginila.

»Rak ni smrt, je samo svarilo, da smo na poti svojega življenja zgrešili smer.«

 

Zakaj ste se odločili, da boste na poklicni poti pomagali ljudem, ki so zboleli za rakom?
Zamislila sem se nad svojimi štirimi diagnozami in vsemi spoznanji ter izkušnjami, ki sem jih prejela. Rekla sem si, da se vse to verjetno ni zgodilo zato, da se vrnem na staro delovno mesto. Verjamem, da poti, kakršne sem sama, ne prehodijo vsi oboleli, in mogoče lahko komu od njih moje informacije koristijo. Hkrati sem se izobraževala za terapevtko TCT® (transpersonal cognitive therapy), torej vodenje pogovornih terapij, ki so ogromno pripomogle na moji poti do zdravja ter predvsem tega, da sem začela živeti svoje življenje. Stvari so se sestavljale nekaj let in danes je tu oblika pomoči, kjer lahko oboleli dobijo širšo sliko, pogled na bolezen rak ter več jasnosti in podpore, kako ravnati dalje po poti zdravljenja. Seveda pa moja pomoč (najdete jo na www.karunakaro.si) nikakor ni zamenljiva s posvetom pri onkologu in osebnem zdravniku.

Kaj menite, zakaj zbolimo za rakom?
Bolezen rak ne pride kar z danes na jutri zaradi ene same napake. Pride pa po mojem mnenju zaradi večletne odtujenosti od sebe. To pomeni, da se ne poslušamo, ne vemo, kaj si želimo, ne postavimo se zase in podobno. Običajno je videti takole: iz dneva v dan več let nenehnega odtujenega življenja, hitenja, stresa in delovanja za druge, ki jih postavljamo pred sebe … Skoraj nikoli ne damo sebi priložnosti, če pa že, izberemo tako, kot določajo zunanja pravila. Redkokdaj se v takšnem življenju posameznik sploh vpraša: »Kaj si želim zase?« Še težje pa na to najde pozitiven odgovor. Vendar nas v takšno življenje ne vodi nihče drug kot mi sami s svojimi notranjimi prepričanji, razmišljanji, zadrževanimi čustvi ter tudi zamerami do sebe in drugih. Vse je povezano. Naše misli, čustva in dejanja. Če je tukaj dolgotrajno neskladje, lahko pride do takšne bolezni, kot je rak.

»Rak ne pride kar z danes na jutri zaradi ene same napake. Pride pa po mojem mnenju zaradi večletne odtujenosti od sebe.«

Kaj menite o zdravljenju s postopki uradne medicine? Kako ste jih doživeli vi?
Nekaj časa sem prisegala le na alternativno medicino, a zdaj tudi na uradno gledam drugače. V otroških letih, ko sem se srečala s kemoterapijo in obsevanji, je to na mojem fizičnem telesu seveda pustilo posledice. Pozneje, ko sem se odločila za operacijo, pa sem to vzela povsem pozitivno. Poiskala sem njeno svetlo stran in si tako tudi omogočila hitrejše okrevanje. Seveda pa je pred dokončno odločitvijo za operacijo potekal globok proces. Takšne odločitve niso lahke, predvsem če želiš prisluhniti sebi.

Kaj menite o alternativnih zdravljenjih?
Zadnja leta se pojavljajo številne različice kot načini zdravljenja raka. Potrebna je previdnost. Bolezen rak se je v zadnjem obdobju začelo izkoriščati kot neko tržno nišo. Menim, da je malo alternativnih pristopov, ki bi se zares potrudili razumeti položaj obolelega, njegovo notranje dogajanje, skrbi in strahove. Preveč je poudarka na preparatih, hrani in zunanjih postopkih, kar z mojega vidika ni rešitev, je pa dobrodošel dodatek. Sam vzrok raka po mojem mnenju ne izvira iz zunanjosti ali fizične ravni telesa, temveč iz posameznikovega notranjega sveta. Sama sem se na svoji poti srečala z mnogimi alternativnimi pristopi in vedno dobila nekaj zase, vendar mi raka ni pozdravila ne alternativna ne uradna medicina. Zanimivo je, da se na svoji poti do zdravja nisem nikoli ukvarjala z rakom samim. Vedno sem se spustila v ozadje bolezni, v svoj način življenja, dojemanja sebe.

Alternativa ali uradna medicina torej?
Nekako, če pogledam od daleč, sta tako uradna medicina kot alternativa dosegli uspehe ter tudi neuspehe. Moje mnenje torej je, da nobena od njiju prav zares ne zdravi raka. Sicer bi morali ozdraveti vsi, ki uporabljajo njune načine. Menim, da je velikokrat sam pristop obolelega k zdravljenju napačen. Prevečkrat vse stavijo na sam način zdravljenja. Kot da jih bo pozdravilo nekaj od zunaj. Tisti, ki smo uspešno prehodili to pot, ne glede na način zdravljenja, imamo nekaj skupnih lastnosti. Vodi nas tista pristna strast po življenju, življenje v nas samih ter to, da verjamemo vase in v svoje nadaljnje korake. Spet tukaj ne želim nikogar odvrniti od katerih koli načinov zdravljenja. Ti so nujni, saj so to dejanske aktivnosti, skozi katere imamo priložnost zaživeti to strast, življenje in vero vase.

»Sam vzrok raka po mojem mnenju ne izvira iz zunanjosti ali fizične ravni telesa, temveč iz posameznikovega notranjega sveta.«

 

Kaj menite, da je najpomembnejše, da naredi človek, ko izve, da je zbolel za rakom?
Ko človek dobi takšno diagnozo, je prav, da si dovoli izraziti čustva. Šok, ki ga ob tem doživlja, je povsem normalen. Nihče si ne želi in ne pričakuje, da bo zbolel za rakom, kajne? Druga stvar pa je izbira načina zdravljenja. Prevečkrat slišim, kako oboleli izbirajo, zato ker je enako izbral pred njimi že nekdo. Izbira naj bi bila njihova, tudi če tega pred njimi še nihče ni izbral. Menim, da gre že pri izbiri za začetek zdravljenja. To je prvi korak, ko lahko slišijo sebe, se postavijo zase, česar dolga leta niso počeli. Tretja zelo pomembna stvar pa je, da naj ne računajo, da jih bo način zdravljenja pozdravil, oni pa lahko vse delajo po starem. Rak je sesutje celotnega sistema, ki ga je treba zgraditi na novo. Tako fizično, čustveno kot miselno. Potrebna je predvsem prenova notranjega sveta obolelega za rakom. Prepričanja, pogledi na svet, na sebe nam namreč obarvajo zunanjost. Rezultati, ki jih prejmemo, pa so skladni s temi našimi prepričanji in pogledi.

Kaj svetujete svojcem bolnika in česa naj ne počnejo?
Svojcem je ob obolelem lahko zelo težko. Nekateri bi želeli prevzeti del njegovega bremena, včasih celo ozdraveti namesto njega. Vse to je povsem razumljivo. Obolelega imajo radi, so navezani nanj in mu želijo pomagati z vsem, kar imajo. Vendar je edina stvar, ki jo lahko naredijo, to, da mu stojijo ob strani, pomagajo pri njegovem zdravljenju. Namesto obolelega pa žal ne morejo storiti ničesar. Pot do ozdravitve ter sama ozdravitev je ‘naloga’ tistega, ki je zbolel za rakom. Verjamem, da je biti bližnji prav tako proces kot biti oboleli. Ob tem se lahko pojavljajo strahovi, skrbi, nemoč in podobni občutki. Prav je, da se te občutke pokaže, izrazi. Vendar ne obolelemu. Poiščejo naj strokovno pomoč, kjer bodo prišli v njim varen in zaupen prostor, kjer bodo slišani in razumljeni. Le tako bodo lahko naprej v še boljšo, stabilnejšo oporo obolelemu.

Kako vi pomagate rakavim bolnikom?
Obolelim skušam ponuditi varen prostor in čas, kjer lahko izrazijo vsa čustva, doživljanja glede bolezni, s katero se srečujejo. Ob prejemu diagnoze se večinoma teh čustev ne upajo pokazati, izraziti. Prisoten je strah, da jih bo preveč ‘odneslo’. Nekako velja pravilo – moraš ostati močan. Vendar je večinoma ta moč samo obramba pred strahom, skrbmi, žalostjo. S svojimi izkušnjami, kako biti v takšni koži, jim ponujam podporo, zaupanje, razumevanje ter predvsem to, da v tem niso sami. Poskušam jim vzbuditi ne samo upanje, temveč tudi zavedanje, da se da. Veliko nas je, ki smo prehodili to izkušnjo in očitno nekaj naredili prav, če še kar živimo tu. Sama v svoji podpori, pomoči ne zagovarjam nobenega od načinov zdravljenja, niti uradne medicine niti alternativne. Obolele podprem tako, da sami začutijo, katero zdravljenje je v njihovem položaju pravo. Seveda govorimo o načinih zdravljenja, povem tudi vse, kar sem do tistega trenutka izvedela glede pozitivnih in negativnih plati, vendar jih ne prepričujem o ničemer od tega. Če želijo, jim podelim tudi svoje izkušnje, brez cenzure. Skratka, v svojo podporo obolelim vložim res vse svoje znanje, izkušnje in spoznanja glede bolezni. Sem pa previdna do vsakega posameznika, saj ne želim biti samo še en pristop več glede spoprijemanja z rakom ter jih dodatno begati. Moj namen je, da od mene odidejo z več zaupanja vase in v svojo pot, več samozavesti, več jasnosti glede nadaljnjih korakov. Predvsem pa, da so slišani in razumljeni glede življenjskih izzivov, s katerimi se srečujejo.

Ogled celotne objave >>

BREZPLAČNIH 30 minut samo zate

V podporo tebi pri soočanju s tvojimi življenjskimi izzivi,

je zate tu BREZPLAČNI 30 minutni pogovor.

Prijavi se tukaj in pokličem te ob prostem terminu.

S klikom na gumb v nadaljevanju se strinjam, da me KARUNA terapije, Polona Klarič,s.p.,kontaktira na elektronski naslov ali telefon glede uvodnega pogovora.