Pasti na poti osebne in duhovne rasti so lahko dolgotrajna zagata. Več letna, včasih celo več življenjska. 

Včasih je te pasti težko prepoznati, vendar je vedno pravi pokazatelj v nas samih. 

Na poti osebne in duhovne rasti je ena izmed pasti ta, da se v svojem življenju ujamemo v:

– dokazovanja, prepričevanja,
– da imamo mi prav, drugi narobe
– da smo mi več
– ali celo v to, da se maščujemo…

 

Vso to igro, past vzdržuje naš ranjeni ego in trajala bo tako dolgo, dokler ne bomo spregledali,
da nam ne koristi ali da smo obtičali na mestu ali celo da nam to stanje sploh ne odgovarja.

 

Torej rešitev ni zmaga, maščevanje, prepričevanje, … temveč priznavanje sebi, da je ranjen naš ponos,
naš ego, ki mu samo primanjkuje razumevanje, sočutje in lasten objem.

 

V teh trenutkih je bolje pozabiti na zunanjost, druge ljudi, situacije. Pot skozi pelje z ukvarjanjem
s sabo, s poznavanjem še enega morda nepoznanega delčka sebe do sedaj in seveda s sprejemanjem, da
se pač včasih tudi sami ujamemo v past.

 

Nič ni narobe s tem. Prav za prav je to dragocena izkušnja, ki nam omogoča,

da past drugič prej prepoznamo ali se ji celo izognemo.