Kako hoditi po poti osebne in duhovne rasti? Se je potrebno odpovedati svojim željam?
Je poskrbeti najprej zase morda napačna smer? Kako in kdaj delo za druge res postane in je samo spontani vzgib?

 

Prvi korak je skrb zase, za svoje počutje, potrebe, življenje…

 

v vsakodnevnem dihu, v izražanju, v ustvarjanju življenja po svoji meri, svojih željah…

 

… in v drugem koraku se vsa ta želja, strast, motivacija, namera “prelije” na druge.

Tu ni več vzgiba po vzeti zase, saj je bilo to v prvem koraku do potankosti izpolnjeno, izživeto.

 

Nič pa ni napačno, če vzgib po vzeti zase vztraja… Go for it!

Toliko bolje, če je to podkrepljeno z zavedanjem, da bomo čim prej lahko vse to želeli za druge.

 

Namreč prezreti sebe, se preskočiti, se dajati na stran…

 

Kako potem sploh vedeti, kaj je skrb za druge?

Kako želja “iz srca želeti drugim dobro” sploh izgleda, se občuti?

Kako v tem delovati?

 

Ja, in tudi egoizem ni več napačna stvar, saj so “trebuhi” slej ko prej prepolni

in “prenajedanje” ni več užitek.

 

Ob upoštevanju drugih pa se ponovno zaiskrijo oči….