Za evforičnim decembrom pride januar, mesec streznitve, ki nas vrne v tok dogajanj, kjer smo novembra izstopili. Verjetno ste že slišali za rek: »You can run, but you cannot hide!« Isti obrazi, isti problemi, iste naloge, isti nedokončani projekti… Kako dalje v tem letu? Tukaj pride do izraza koristnost meseca januarja.
Večina se nas prav ta mesec usede in razmišlja, postavlja cilje, dela načrte. Prav je tako! Tudi kapitan na ladji ne pluje kar nekam, ampak pogleduje na zemljevid. In tudi on ve, kaj je njegov cilj in kako ga doseči.
V prvi vrsti je postavitev cilja najpomembnejši korak. Če nimamo cilja, kje sploh bomo začeli, kam se bomo obrnili, kdaj začeti, itd. so vprašanja, ki nam brez cilja delajo meglo in zmedenost. TOREJ POSTAVIMO SI CILJE! Nič ni narobe s hujšanjem, nič ni narobe s prekinitvijo kajenja, več športa, ljubeznivejšim odnosom do bližnjih, sodelavcev, itd. Cilj je lahko karkoli, dokler je v okviru prizemljenosti in izvedljivosti. Do sebe bodimo ljubeznivi in prijazni, saj si to tudi zaslužimo! Pomembno je predvsem, da si iskreno že na začetku odgovorimo: Kako bo dosežen cilj vplival na naše življenje, kakšne spremembe, tako pozitivne kot negativne, bo prinesel? Ali si cilj ob teh odgovorih res želim doseči? Sem pripravljen sprejeti odgovornost za spremembe, ki jih bo cilj prinesel? Kaj bom z doseganjem cilja prav zares pridobil zase? Vsi ti iskreni odgovori so zelo pomembni, saj nam že na začetku omogočajo, da izoblikujemo pristen in iskren cilj. Cilj, za katerega smo se res pripravljeni potruditi in ga kasneje ne bomo obžalovali, se obtoževali, kaj mi je bilo tega treba ali valili krivdo na koga drugega. Razjasnimo si cilj in vse okoli njega.
In že nas čaka načrt: KAKO BOMO ZASTAVLJENI CILJ DOSEGLI? Tu vključimo konkretne akcije. Kaj bomo delali, pobrskajmo po revijah, spletnih portalih, lahko se udeležimo delavnic, terapij, morda ima nasvet mama, prijatelj, prijateljica. Če smo že prej poskušali z istim ciljem, naj nas to ne ustavi. Poskusimo še enkrat po drugi poti, saj jih je mnogo. Ko izbiramo pot, pa naj nam bo osnovno vodilo, da izbiramo zase, drugi od naše izbire ne bodo imeli nič. Izberimo tisto, kar nam je blizu, kar nam daje zagon, tisto, v kar verjamemo. Ne izberimo tiste poti, zato ker je tako uspela soseda ali prijatelj, itd. Zdaj izbiramo za dosego našega cilja! Zdaj izbiramo zase! Predvsem pa konkretno vse akcije zapišimo.
Navadno se tu vse zaključi. Cilj je postavljen in pot tudi. Vse ok. Samo to še zdaleč ni vse. Na kaj pa se bomo oprli v kriznih dneh, ko še ne bomo na cilju? Kaj nas bo takrat motiviralo? Odgovorimo si danes na vprašanje KAKO BOMO VEDELI, DA NAPREDUJEMO V SMERI CILJA? Saj vemo, da se tudi kapitan prej pozanima, kje so čeri, mimo katerega otoka bo šel, kje bo pravzaprav potekala njegova pot. Torej kateri so tisti znaki, simboli, počutje, delni rezultati, ki nam bodo dali vedeti, da smo na pravi poti? Vmes si vzemimo počitek, predvsem če imamo dolgoročni cilj, spremembo načina življenja. Zavedajmo se velikosti cilja in sprememb, ki jih prinaša. Dopuščajmo si proces, transformacijo, vzpone in padce. Spodrsljaje vzemimo kot pozitivno izkušnjo, saj nas učijo, usmerjajo in nagrajujejo z modrostjo samega cilja. Če želimo cilj doseči, ga obvladati, poznati do potankosti, potem vse to zraven prinaša tako pozitivne kot negativne plati. V mračnih obdobjih sprejmimo sebe, dopustimo si, ne obtožujmo se, samo priznajmo si, kako je negativna izkušnja delovala na nas, kaj smo se iz nje naučili ter kako bomo to izkušnjo uporabili v prihodnosti. Zavedajmo se, da smo tudi, če doživimo spodrsljaj, ok. Imejmo se takrat še posebno radi in se objemimo. Seveda pa ne pozabimo dati pozornost tudi vzponom in se nagraditi, si priznati, da nam gre dobro, da znamo in da zmoremo.
Vijuganje, vzponi, padci ter ostale vragolije nas bodo slej ko prej pripeljali k cilju. Toda vse smo si zastavili in krenili na pot, potem pa se nam zgodi, da ne vemo, kako cilj zgleda, kako se imenuje, kako se ga občuti, kaj pravzaprav prinaša. Hitro se lahko zgodi, da se pot konča in se vrtimo v krogu, kaj pa zdaj? To je eden pomembnih korakov, da si razjasnimo tudi: KAKO BOMO VEDELI, DA SMO PRISPELI NA CILJ? Opišimo si cilj, opišimo si občutke na cilju, kaj nam cilj res pomeni, kaj bo doprinesel nam in našemu življenju? Velikokrat se zgodi, da cilj dosežemo, potem pa se porazgubi. Znan slišan stavek je, da smo zaspali na lovorikah. Tudi cilj je potrebno negovati, vlagati energijo, ga slaviti in se ga zavedati. Vse dokler ne postane del našega vsakdana, dokler ne postane nekaj običajnega, dokler ne zaživi v nas, postane del nas. Nagradimo se, privoščimo si in naslednji dan ga začnimo živeti, tako da cilj vpeljemo v naš vsakdan. Spominjajmo se naših doživljanj, kakor da se nam dogajajo ves čas, spominjajmo se, kaj nam je ta cilj res notranje doprinesel. Kaj smo prav zares zase pridobili, katere naše notranje kvalitete so se ob doseganju cilja prebudile? Iskreno si odgovorimo ob teh trenutkih in si vse skrbno zapišimo, saj nam bodo zapiski v pomoč in v spodbudo pri naslednjih ciljih, načrtih.
Predvsem pa se na poti zavedajmo, da čisto vse ni odvisno od nas. Na poti se lahko pojavijo tudi situacije, ljudje, ki nam niso v podporo, v pomoč. Ne izgubimo se, oprimo se nase, v svojo notranjost, svojo gorečo željo, zaupajmo vase, verjemimo vase!
Pa veste zakaj?
Zato, ker samo mi sami vemo, kaj nam cilj pomeni, kaj nam doprinaša, kaj v nas spodbuja. Drugi nikakor ne morejo vedeti, saj niso mi, nimajo naših oči, naših doživljanj, našega srca. Drugi imajo svoje poglede, ki nimajo veze z nami, vendar z njimi samimi, z njihovo notranjostjo, njihovo notranjo klimo. Dopustimo svoje poglede, mnenja, načrte in cilje sebi in prav tako njim.
Hodimo po svoji poti in verjemimo Vase!