Že nekaj let posvečam svojo notranjo rast tudi iskanju notranje Ženske. Tiste pristne, izvorne, ki se ob pristnemu Moškemu lahko samo še oplemeniti.

Začela sem pri sebi. Ozirala sem se v svojo notranjost, spoznavala ter odkrivala:

• sloje sramu,
• zanikanja,
• nesamozavesti,
• nezaupanja,
• samorazvrednotenja
• in še veliko bi lahko naštela.

Mučno na momente, a vedela sem, da če bežim, bežim samo pred sabo. Takšna kot sem bila, sem pač bila.

V začetnem obdobju sem se nato zgradila v močno, samozavestno žensko. Nekateri so mi rekli celo Šefica in tako mi je bilo tudi všeč. Imela sem kontrolo nad vsem! Vse sem lahko počela sama! Imela sem občutek samozadostnosti. Moje notranje prepričanje »vse zmorem sama«, se je v času utrujenosti samo spreobrnilo v prepričanje »za vse sem sama«. V splošnem povedano nisem imela prav nič stika z Žensko, temveč sem posegala v moško področje, moško energijo in prostor.

V zadnjem letu pa me je začelo notranje razmetavati. Želela sem VEČ in vedela sem, da to, kar imam, NI TO, kar zares iščem in po čem prav zares hrepenim!  V svoji notranji moči ter samozadostnosti sem si zaželela biti tudi:

• nežna,
• krhka,
• ranljiva in
• predana.

Želja je postajala tako močna, na momente skoraj nevzdržna! Jaz pa nisem vedela, kako biti takšna… V vsej svoji opevani notranji moči sem postajala vedno bolj bosa in nemočna.

V teh neprijetnih občutkih sem začela krivdo valiti na svojega partnerja. Začela sem mu postavljati jasne zahteve ter pričakovanja. Iskreno rečeno sem poskušala z njim upravljati, ga narediti sebi primernega in takega, kot jaz hočem. Ukvarjala sem se z njim upajoč, da bosta moja nemoč in frustracija izginili, kar pa se ni in ni zgodilo. Seveda pa se tudi on ni dal. Ampak je le modro molčal, jaz pa sem besnela!

Od vse svoje moči, šefovanja in samozadostnosti, sem postala utrujena, izčrpana. Zapirala sem se vase, saj nisem znala pogledati izven kroga, v katerem sem tavala. Edino, kar sem lahko še naredila in to tudi storila, je bilo, da vse spustim iz rok. Vse moje življenje, vso kontrolo in se obrnem spet vase.

V intenzivnem letu iskanja, zaletavanja, neuspelih poskusih in tudi uničenju odnosa, me je vedno, v vsakem trenutku vodila želja: postati in biti ta Ženska. Ne tista v visokih petah in s kilo pudra na obrazu. Niti ne tista, ki se smehlja in nikoli ne reče NE. Sploh pa si nisem želela postati tista, ki z moškim manipulira, da doseže svoje!

Želela sem biti Ženska, ki sije od znotraj navzven:

• ki s svojo notranjo moč izžareva sočutje,
• ki svojo iskrenost izrazi na strasten način,
• ki takšna kot je, je in
• ki je v vsej svoji predanosti svobodna.

Torej posegala sem v moški prostor, kradla sem moško energijo, fokus sem imela na zunanjem svetu, zahtevala sem, da se me tretira kot Žensko, katero hkrati nisem niti znala živeti. Delovala sem na napačnem področju, vlagala energijo v nekaj, kar ni mogoče. Namesto, da bi samo bila Ženska, v stiku s svojo notranjo Bit, delujoča na ženskem področju, v ženski energiji. Zelo enostavno, ampak meni prefinjeno skrito.

Danes se še vedno včasih »spotaknem« ob moško energijo, o ja! Ne ukvarjam pa se z moškim kot pogojem za mojo ženskost, nič ne zahtevam od njega in nič ne pričakujem. Sem samo Ženska, svobodna, predana, nežna, …. sama s Sabo in prav takšna tudi ob Njem…