V pričujočem intervjuju si lahko preberete navdihujočo življenjsko zgodbo Polone Klarič terapevtke TCT® in avtorice Karuna terapiji (www.karunakaro.si). Polona se je v svojem življenju kar 4-krat soočila z diagnozo rak in danes, prav zaradi svojih izkušenj, modrosti in znanj pomaga ljudem, ki so se znašli v (podobni) stiski.
Polona Klarič (Foto: osebni arhiv)
Najprej bi želela poklepetati malce o vašem otroštvu in prehodu v odraslo življenje – kako vas je zaznamovalo otroštvo v tem kontekstu?
Ja, z rakom sem se srečala že kar zgodaj v svojem otroštvu. Pri treh letih. Takrat niti nisem vedela, kaj se dogaja. Pri šestih letih pa sem ponovno zbolela. Rak se je ponovil na pljučih. Danes so ostali na tisti čas redki spomini. Bolj kot neke vrste odlomki, ki pa ostajajo zelo živi. Vendar ko pogledam nazaj, gledam sočutno na tisto malo Polono. V vsem svojem otroštvu lahko prepoznam pozitivno plat, da sem danes tukaj, kjer sem. Res pa je, da dogodki v zgodnjem otroštvu posameznika zelo zaznamujejo. Takrat še ni prisotna samostojna zmožnost razmišljanja, kaj je narobe in kaj ne. Otrok je popolnoma nedolžen, brez lastnih mnenj in tisto, kar se mu takrat dogaja, se zapiše. Za vse neprijetne izkušnje, ki jih doživlja, okrivi sebe. Zgradi si tako imenovane obrambne mehanizme, ki mu pomagajo preživeti in živeti, ravnati naprej v življenju… dokler na tak način pač gre. Kako pa me je vse skupaj zaznamovalo? Bila sem sramežljiva, nesamozavestna, nezaupljiva. Svoje življenje in predvsem sebe sem merila po odzivih okolice in drugih ljudi. Takšna sem hodila skozi svoje otroštvo, mladost in tudi zgodnjo odraslo dobo. Kot sem napisala, dokler sem lahko delovala na tak način. Potem pa se je v zgodnjem tridesetem začelo zapletati. Življenje, ki sem ga živela, način mojega delovanja in tudi sama sem prišla v »slepo ulico«. Želela sem delovati, živeti, se izražati drugače, vendar nisem vedela, kako. Tukaj so me, kot vidim danes, omejevali moji notranji vzorci, naučeno delovanje. Kaj lahko delam, da bom sprejeta, koristna, pridna in kaj ne smem delati, ker potem bom čudna, nadležna, v napoto. Zaradi notranje ujetosti, notranjih konfliktov, so se mi kopičile frustracije, jeza, žalost, neizpolnjenost, neizživetost. Verjetno vsemu temu ne bi prišla »do dna«, če se ne bi pojavil rak dojke pri 33. letih.
Morda se sliši nenavadno, vendar bi lahko rekli, da niste živeli svojega pristnega življenja (to kar v resnici ste), ampak življenje, kot ste ga bili naučeni oz. kako morate biti…
Tako je. Naučeno ni več sovpadalo z mojimi notranjimi hrepenenji, z menoj samo. Življenje, ki sem ga živela do takrat, sploh ni bilo moje življenje. Živela, delovala sem z namenom, da bi pridobila občutek pripadnosti, ljubljenosti, sprejetosti, da bi bila koristna in videna. Danes, ko pogledam nazaj, v tem ni bilo niti kančka mene. Ugajala sem drugim, delovala, kot so drugi pričakovali od mene. Živela sem po zunanjih merilih in pričakovanjih. Kaj pa jaz? Kaj pa moje želje? Kako pa želim jaz živeti? Na ta vprašanja nisem znala odgovoriti. V situacijah, kjer je bilo potrebno opisati sebe, sem nanizala vedno karakteristike, kot so me drugi opisovali. Zanesljiva, komunikativna, pozorna…itd.
Takšno »naučeno« življenje, je iz nekega družbenega zornega kota sicer izgledalo “popolno” (dobra služba, visoka izobrazba, trden partnerski odnos itn.) pa vendar ste bili, kljub navidezno idealnemu življenju, zares zadovoljni, srečni?
Oh, kje pa…Vse te stvari, ki jih naštevate, nikakor ne morejo prinesti notranjo srečo ali ljubezen, varnost, svobodo, vrednost, zaupanje, ipd. Vse te notranje kvalitete so neodvisne od zunanjih dejavnikov, drugih ljudi, okolice. Zato je polaganje odgovornosti za svojo srečo, svobodo in vseh drugih notranjih kvalitet v roke materialnemu svetu, drugim ljudem, nikoli končana in že v samem začetku zgrešena strategija. Odgovornost za svoje počutje, svoje življenje in delovanje je stvar vsakega posameznika. Živeti v skladu s sabo pa je pomemben temelj za zdravo prihodnost.
Bi lahko rekli, da je bila posledica takšnega načina življenja, v neskladju s seboj, tudi diagnoza rak?
Seveda. Sama pravim, da je rak rezultat dosedanjega življenja. Če želimo doseči v prihodnosti drugačen rezultat, je potrebno nujno nekaj korenito spremeniti. Ne samo preživeti zdravljenje, operacijo in postopke, ki jih oboleli izbere, temveč tudi dojemanje sebe, svoje delovanje, svoje poglede. Kajti rak sam po sebi ni vzrok. Vzroki se skrivajo globlje v notranjosti obolelega.
Kaj ste najprej pomislili, ko so vam prvič postavili diagnozo? Ste takrat že vedeli, da bo potrebno življenje spremeniti?
Najprej sem doživela šok. To mi je kar logično, saj nihče ne pričakuje takšne diagnoze. Vseeno pa, ko se danes spominjam nekaterih trenutkov pred diagnozo, mi je samo življenje na pot prinašalo neke signale, da se bom z rakom konkretno soočila. Torej v naslednjih urah po prejemu diagnoze sem bila že dogovorjena za pregled in čimprejšnje zdravljenje. Vse z namenom, da se hitro vrnem nazaj v stare tire in na vse skupaj pozabim. Ko pa sem prispela domov in se sesedla na kavč… takrat se mi je posvetilo, da me ukvarjanje samo z rakom ne bo rešilo. Vedela sem, da obstaja globlji vzrok in temu so sledile vse moje nadaljnje aktivnosti. Nisem začela spreminjati zunanjega življenja. Spoznavala sem sebe, spreminjala svoj pogled nase, pogled na življenje, svoja doživljanja, odzivanja. Danes lahko rečem, da popolnoma vse, kar je bilo v zvezi z mano.
Kaj je bila tista ključna sprememba?
Bili sta dve, ki sta bili res transformativni. Sama sem bila doma, sedela na kavču in razmišljala, kaj vse se dogaja. V nekem momentu me je prevzel občutek samosti. Kljub temu, da me je na moji poti podpiralo res ogromno ljudi, sem se naenkrat znašla tam sama. Fizično v tistem trenutku je že bilo tako, vendar tukaj želim poudariti moje notranje dogajanje. Zrla sem predse in se v popolnosti zavedala, da nihče drug ne more ozdraveti namesto mene. Pred mano je bila moja pot, kjer štejejo samo moji koraki. Kot je to zapisal že Rumi: »It’s your road, and yours alone. Others may walk it with you, but no one can walk it for you.«
Druga sprememba, pa je bila nadgradnja prve. V enem od svojih meditativnih stanj, se mi je konkretno posvetilo, da sem si raka ustvarila sama. Nadaljevalo pa se je, da če sem si ga ustvarila, si ga nedvomno lahko tudi pozdravim. Prevzela sem odgovornost za vse svoje preteklo življenje in hkrati tudi za svojo ozdravitev. Bilo mi je popolnoma jasno, logično in s prevzemanjem odgovornosti sem se zavedala tudi svoje notranje moči, sebe, strasti in življenja.
FOTO: Freepik
Vendar raka niste imeli prvič pri 33. letih, temveč že prej…
Res je. Pri 3. letih sem imela raka na ledvici. Z operativnim posegom so mi ga celo odstranili. Tri leta kasneje se je vse skupaj ponovilo na pljučih. Potem pa je bilo za kar nekaj let mir. Pri 33ih pa se je zopet pojavil rak leve dojke in tri leta kasneje ponovil na isti dojki. Otroško zdravljenje me je zaznamovalo tako fizično kot psihično. Vendar vse te posledice, predvsem psihične, niso dokončne. Vse to ni usoda, temveč popotnica za nadaljnje življenje. Sicer se sliši klišejsko, vendar se da skozi to marsikaj naučiti.
Kaj pa zdravljenje, ste si pomagali tudi z alternativno medicino?
V prvih dveh primerih sem se seveda zdravila z uradno medicino. Na voljo so bile operacija, kemoterapija in obsevanje. Takrat verjetno alternativna zdravljenja niso bila poznana pri nas. Ob tretji diagnozi pa sem se obrnila popolnoma samo k alternativnim zdravljenjem. Izbrala sem tri načine, ki so se meni zdeli, da sodijo na mojo pot: post po Breussu, ki je trajal 42 dni, zdravljenje z zemeljsko energijo in pa Transpersonalno Kognitivno Terapijo®, individualne pogovorne terapije. V procesih, ki so se odvijali, sem zdravila sebe celostno, in sicer tako fizično, kot čustveno in mentalno.Takrat so se dogajali kar konkretni preobrati. Pred tem me je bilo strah se postavit zase, se izražati, izpostaviti, biti samosvoja in izbirati, kot je meni prav. Bala sem se drugih ljudi, njihovih negativnih odzivov. Razlagala sem si jih, kot da je z mano nekaj narobe. Lahko bi rekla, da sama sebi nisem pustila živeti svojega življenja, zaradi svojih notranjih omejujočih prepričanj. Sčasoma se je začela odkrivat tista moja prava narava. Postajala sem trdna, stabilna, verjela sem vase in v svojo pot, zaupala sem vase, v svoje odločitve, postajala sem vedno bolj svobodna in mirna. Kar pa se mi še danes zdi v procesih zelo pomembno, sprejela sem se takšno, kot sem z vso svojo zgodovino.
Vaše zdravljenje je bilo torej celostno – psihofizično – zdravljenje uma, čustev in telesa. Kakšno vlogo je pri tem imelo zdravljenje čustev, če lahko tako rečeva?
Pri meni so tukaj pomembno vlogo odigrale Transpersonalno Kognitivne Terapije®, kjer se ustvari prostor za vsakega posameznika, da je tak kot je popolnoma ok. Vsak lahko napreduje v svojem ritmu, v smeri do cilja, ki je zanj pomemben in kamorkoli si on želi. V TCT® terapijah, individualnih pogovornih terapijah, pa sem začela izražati svoja čustva, namreč z dolgotrajnim zadrževanjem le teh sem sama sebi postavljala kletko ter si delala škodo. Poleg osvobajanja od čustvene prtljage pa sem se poglabljala tudi do vseh svojih omejujočih prepričanj, jih spoznavala, se soočala, jih presegala z namenom transformacije v koristnejšo formo za nadaljnje življenje. Začela sem verjeti vase, spoznala sem sebe in se sprejela takšno, kot sem. S tem sem se opogumila pokazati svojo individualnost, slediti sebi in v nadaljnjem iskreno živeti svoje življenje. Z eno besedo povedano. Vzklila je ljubezen do sebe.
Kot bi vam pravzaprav življenje želelo pokazati, da ste vi (oz. mi) upravljalec svojega življenja?
Ob prejemu četrte diagnoze sem se že zavedala, da se bom zopet nekaj novega naučila. Seveda je tudi bil šok, ampak sem takrat vedela, da obstaja tudi pozitiven izhod. Na dosedanji poti pa sem tudi dojela, da me nič od zunaj ne bo pozdravilo. Nobena, ne alternativa, niti uradna medicina. Oprijela sem se same sebe, svoje vere, strasti in volje po življenju ter ostala aktivna v smeri zdravja. Napačno bi bilo sedeti doma in čakati na rezultate, saj si z delovanjem v svojem življenju in predvsem zavedanjem krojimo svojo prihodnost. Takrat sem se nadalje udeleževala TCT® terapij, hkrati sem se v tej smeri tudi šolala. Redno sem hodila tudi na šamanske delavnice, kjer sem spoznala, da »vleči« samo v alternativno smer nima smisla. Spoznala sem, da je koristno obe vrsti združiti, sprejeti operativni poseg in nadaljevati z alternativo. Še danes se mi zdi, da je bila to dobra izbira. Skratka do danes se je vse popolnoma spremenilo. Tako znotraj kot zunaj. Spremembe pa so bile nujne tudi v prehrani. Kar nekaj let nisem pila prave kave, jedla sladkorja, mlečnih izdelkov, predelanih ogljikovih hidratov, mesa. Fizično telo se je moralo regenerirati, na novo vzpostaviti in v tem času mu res ne bi bilo pametno delati obremenitve.
Kdo je Polona danes?
Po vseh preobratih in izkušnjah sem spoznala svojo globino in dragocenost. Zdaj poznam sebe. Vem, kdo sem in se ne skušam omejevati, želim ostajati svobodna. Zato…Danes sem lahko trdna, stabilna, močna in drzna. Jutri pa nežna, sočutna in ljubeča. Prepričanja, pogledi, načela, ki veljajo zame danes, so lahko jutri popolnoma spremenjena. Prav tako čustva in samo delovanje. Kar se pojavlja danes, lahko jutri brez sledi popolnoma izgine. To velja za misli, čustva, mnenja, poglede, prepričanja, načela, odnose, ipd. Edina stalnica, ki ostaja, je zavedanje sebe, kot nepopisan list, iz katerega si oblikujem vse zgoraj naštete minljive stvari. Iz dneva v dan, iz minute v minuto. Dovoljevanje sebi biti taka in hoditi po tem svetu je čista svoboda in mir.
FOTO: Freepik
A hkrati morava poudariti, da tudi s takšno močno osebno preobrazbo še ne pomeni, da ste danes 365 dni v letu nasmejana, dobre volje in sto odstotno srečna? Zdi se mi, da »new age« danes dostikrat to že kar nekako obljublja, kar je daleč od resnice…
S tem nisem prišla v neko čudežno deželo, kjer se cedita samo med in mleko. Zavedanje sebe v takšni luči tudi izgine, vendar pa ostaja vedno na voljo. Čar vsega tega, kar sem prehodila do danes je v tem, da drugače pristopam k soočanju s čustvi, mislimi in notranjimi konflikti, ki se porajajo. Zavedam se, da nič od tega ni resnično in trajno. Če želim konstantno ohranjati pri sebi npr. neka navdušujoča čustva, se s tem omejujem in si ob njihovem pojemanju ustvarjam samo bolečino in žalovanje. Čustva so energija, ki je sama po sebi »prozorna«. Mi pa jo obarvamo kot pozitivno ali negativno. Prav tako je z mislimi in tudi materialnimi stvarmi. Vse to zavedanje pa se ni zgodilo iz danes na jutri. Bili so takšni in drugačni procesi, vzponi in padci, ki se še vedno pojavljajo in izginjajo. Pomembno se mi zdi, da znamo v skladu s sabo, na svoj način, v svojem ritmu delovati v tem dualnem, konstantno spremenljivem svetu. »Edina stalnica v življenju je sprememba.« (Buddha)
Menite, da je bila diagnoza neke vrste “usoda”, da danes lahko pomagate drugim v podobni stiski?
V usodo ne verjamem. Zame ima prizvok žrtvenega statusa, kar pa nikoli nisem prav zares bila. Celo takrat ne, ko sem to mislila o sebi. J Takšna je bila pač moja dosedanja življenjska pot. V kar verjamem pa je, da štirikratno soočanje ni bilo namenjeno spoznavanju samo zase, za svoje življenje. Takšni uvidi, spoznanja, dragocenosti, ki sem jih bila deležna so namenjena tudi drugim, ki se soočajo s podobnimi situacijami. Iz tega namena je bil korak, da podprem, prisluhnem, pomagam obolelim, logična odločitev.
Bi želeli predati še kakšno sporočilo bralcem morda?
Zelo pomembno se mi zdi, da odgovornosti za svojo ozdravitev in zdravje ne puščajo v rokah drugih. Glede svoje poti naj se odločajo sami, naj verjamejo vase, sledijo sebi in zaupajo v svoje odločitve. Pri tem naj si dovolijo biti, takšni kot so. Dovolijo naj si živeti svoje življenje, saj ga ne more živeti nihče namesto njih.Kako do tega priti, kako to zaživeti, je težko razložiti v nekaj povedih. Za več informacij se lahko obrnejo na mojo spletno stran www.karunakaro.si
