Po pravici povedano sem brez besed. To, s čimer sem se borila od otroštva, je izginilo. Dnevi po terapiji so bili lažji,...
Po pravici povedano sem brez besed. To, s čimer sem se borila od otroštva, je izginilo.
Dnevi po terapiji so bili lažji, v smislu, da hrana ni bila več prva misel, s katero sem se zbudila. Praktično sem razmišljala o hrani, samo ker sem mogla kuhat za družino in ne kako bom napadla hladilnik.
Ko sem bila pred Tv ( po navadi bi bil sladoled prisoten) sem iz navade pomislila, če je kaj v omari za pojest in v istem trenutku se je pojavilo vprašanje-A rabiš? A si lačna? In je šla misel na hrano stran. Tako da hvala, hvala, hvala. Terapijo bi priporočala drugim – meni je pomagala.
A.Ga.