Ta način je bil zame najbolj uspešen.
Ne predstavljam si, da bi bilo vse to možno brez TCT® terapije (vsaj ne v mojem primeru). Prej se temu kar doživljam danes, nisem niti slučajno približala. Nisem sploh vedela, da je to mogoče.
Moje življenje pred terapijo je bilo kaotično, polno toksičnih ljudi. Konstantno me je obdajal občutek krivde, tesnobe, sramu, imela sem obdobja ko praktično nisem uspela vstati iz postelje tudi po več dni. Takrat sem strmela v telefon ali steno hkrati pa me je oblivala tesnoba, glede stvari, ki jih »moram« narediti, ali stvari ki so se takrat dogajale, vendar pa enostavno nisem našla energije, da bi karkoli naredila v pravo smer.
Ljudem nisem znala reči ne, počutila sem se krivo, ko jim nisem šla na roko. Mnogokrat sem si občutek krivde ustvarila kar sama. Bilo me je strah, da bom drugače ostala sama. Občutke krivde, tesnobe in čustva sem mnogokrat utopila v alkoholu in si zraven pomagala še s pomirjevali (seveda v večjih količinah). Pred TCT® terapijo sem sicer obiskovala psihologinjo, ki mi je pomagala pri socialni anksioznosti (zaradi te sem sploh začela obiskovati terapijo), vendar me je kasneje zaradi težav s pomirjevali in alkoholom poslala na oddelek za odvajanje od prepovedanih drog (pred tem sem večkrat poskusila abstinirati vendar enostavno nisem zmogla).
Psihologinja je menila, da mi ne more več pomagati – težave z alkoholom in pomirjevali so bile namreč prehude, in so me ovirale pri odpravljanju drugih težav na katerih sem delala. Na oddelku se je psihiater z mano pogovarjal 10 min, mi predpisal antidepresive. Alkohol in kakršnekoli droge, pomirjevala pa sem morala popolnoma odstraniti. Ta pristop mi seveda ni pomagal. Kasneje sem na oddelku prosila za terapijo, na katero pa se nisem nikoli spravila. Enostavno nisem bila zmožna karkoli narediti na sebi. Poleg tega sem bila v zelo toksičnem odnosu/zvezi, ki je seveda nisem bila sposobna prekiniti, zaradi sovraštva do sebe in občutka, da si boljše ne zaslužim oz. nisem sposobna dobiti.
Za TCT® terapijo sem se odločila ko je bilo vse skupaj že na vrhuncu in nisem več mogla živeti na tak način. Terapijo mi je predlagala prijateljica, ki jo je tudi sama obiskovala. Seveda sem se bala, da me bodo tudi tu odslovili zaradi mojih težav z alkoholom in pomirjevali, vendar mi je bilo že na prvi terapiji zagotovljeno, da se to ne bo zgodilo.
Prenehala sem tudi z antidepresivi, saj sem menila, da jih ne potrebujem. Preko terapij sem spoznala, da se lahko popolnoma rešim negativnih vzorcev kot so: ničvredna sem, ne zaslužim si dobrih stvari, kriva sem za vse itd. Prej sem mislila, da to pač jaz sem in se da zadeve le nekako »omiliti«. Danes se zavedam, da ne rabim početi stvari, ki jih nočem. Ne rabim biti obkrožena z ljudmi, ki so zame toksični in jih ne želim imeti okoli sebe. Raje sem sama.
Zavedam se, da so negativne stvari, ki jih ljudje izrečejo (meni, drugim) le plod njihovih občutkov in težav, ki jih imajo sami s seboj in jih niso uspeli razčistiti. Poskušam razumeti tudi njih, vendar se ob tem ne počutim krivo. To v bistvu sploh ni moj problem. Opažam da se spreminjajo ljudje okoli mene, veliko ljudi ni več v mojem življenju, ker jih jaz nočem imeti ob sebi. Imam partnerko, ki me zares spoštuje in razume, hkrati pa nisem odvisna od nje, samo od sebe – našla sem vir neke notranje moči, miru in varnosti.
Prav tako sem našla motivacijo in zanimanje za študij – stvari v povezavi s tem so se spremenile na bolje za 100%, prej si sploh nisem predstavljala, da mi gre lahko tako dobro. Udeležujem se tudi stvari, ki so popolnoma izven moje cone udobja. Imam tudi pozitiven pogled na kasnejšo zaposlitev. Enostavno vem, da bom delala nekaj kar me veseli.
Opažam tudi spremembe na stvareh, na katerih nisem konkretno delala na terapiji – npr. nimam več težav s prenajedanjem in kasnejšim stradanjem zaradi občutka krivde, nehala sem kaditi, redno se gibam, hodim v naravo in si vzamem čas zase. Ljudem znam reči ne. Kar se tiče alkohola in pomirjeval, sem jih v veliki meri odstranila iz svojega življenja (predvsem pomirjevala skoraj 100%).
Kar se tiče tega (in še kakšnih »težje odpravljivih« vzorcev) nisem še na točki, kjer bi želela biti, vendar se ji hitro približujem, tako da me zares ne skrbi. Zavedam se, da je to (moj) način utapljanja občutkov. S tem ko delam na sebi, se ne bojim več čustev, občutkov, soočanja itd. s tem se tudi potreba po omamljanju z raznimi substancami močno zmanjša oz. je skoraj da več ni – brez kakršnegakoli truda vloženega direktno v to npr. z abstinencami, ki zares ne odpravijo težav in vzorcev.
Ne predstavljam si, da bi bilo vse to možno brez TCT® terapije (vsaj ne v mojem primeru). Prej se temu kar doživljam danes, nisem niti slučajno približala. Nisem sploh vedela, da je to mogoče. Občasno pa me vseeno zmrazi, ko pomislim, kje bi bila jaz oz. moje življenje, če ne bi naredila tega koraka in začela zares delati na sebi – na način, ki mi očitno najbolj ustreza, torej s TCT® terapijo.
Priporočila bi jo vsakomur, ki je pripravljen delati na sebi in si spremeniti življenje. Vem da nekateri ljudje, še niso sposobni narediti tega koraka, ko pa so bi vsekakor priporočila terapijo TCT®. Ta način je bil zame najbolj uspešen.
L.L.