Ne trpinči se za zaradi stvari, ki si jih v svojih pogledih naredil/a napačno

Sodbe so sila neprijetne zadeve. Poleg porabljene življenjske energije se ob sodbah zmanjša tudi učinkovitost, čustvena inteligenca, fokus, kapaciteta dojemanja, zavedanje trenutka, jasnost, kapaciteta sočutja, … Mnogi se niti ne zavedajo, da to počnejo. Ampak nič zato, dokler…. Pomembno je, da ko se tega zavemo in če nas sojenje sploh ovira, da tudi nekaj glede tega storimo.

 

Soditi druge prav zares nima nobene podlage, saj ne poznamo njihovih preteklih zgodb, ran, darov ter motivov. Pa so vseeno sodbe (ali kritike, obrekovanja… ipd.) kar precej prisotne.  Ponavadi tistemu, ki sodi, izgleda, da tudi drugi sodijo njega. Za izstop iz sojenja, je potreben iskren pogled vase in si odgovoriti na vprašanje, ali morda sem ter tja ne sodimo tudi sami sebe?

Ja, povsem druga pesem so sodbe, ki jih izvajamo sami nad sabo. Te precej bolj pečejo (zato jih je lažje metati na druge :)) in izhod iz njih je več plasten, vsekakor pa se ne zgodi iz danes na jutri.. Izvajanje sodbe nad sabo ima precej zakoreninjene vzroke. Za odkritje ter dokončno rešitev je potrebna ogromna mera iskrenosti, sočutja do sebe ter prevzemanje odgovornosti za vztrajanje v napačnih predstavah.

Sodbe do sebe so precej težka tematika in za olajšanje morda prav pride informacija, da obstaja izhod, obstaja rešitev in življenje je potem lažje, svobodnejše. Razrešitev prinaša ogromno proste življenjske energije, ki smo jo prej porabili za vrtinčenje, za ohranjanje sebe v “sodni dvorani” s konstantnimi vprašanji, komentarji: “Ali je bilo to narobe? Kaj si bodo drugi mislili? Uf,… tole je bilo porazno! Omg, kaj pa ta misli da je, da se tako pogovarja z mano… Enkrat bi pa končno že lahko nekaj naredila prav!”

Kolikokrat se takšni stavki pojavljajo v naših mislih? Koliko časa namenimo “kobacanju” v zgodbah, ki sledijo tem mislim? Kolikokrat se zapletamo v pogovor, komentiramo, kritiziramo?

Si lahko sploh predstavljamo, da pridemo ven iz vrtinčenja v sodbah ter posledično v življenju takšna vprašanja in razmišljanja izginejo? Če pa se že pojavijo, so nam nesmiselna za “kobacanje” v njih in samo nadaljujemo z življenjskimi stvarmi, ki so nam srčno pomembne?

Naredi prvi korak k razrešitvi sodb in

se prijavi na brezplačni uvodni pogovor.

Za začetek v smeri razrešitve lahko naredimo prvih nekaj korakov:

  1. Izhod ujetosti v sodbe do sebe pričnemo že z zgoraj omenjenim iskrenim prizananjem, da to dejansko počnemo.
  2. Pospešek vsemu procesu doda iskrena odločitev ter namen, da smo pripravljeni iz tega izstopiti.
  3. Temu naj sledi odprtost, da vsak dan ujamemo čim več trenutkov, ko smo se v sodbe pričeli zapletati. Ko uspemo ujeti trenutek prej avtomatičnega sojenja, smo v ta trenutek vnesli zavedanje in to je ključno za nadaljevanje razrešitve.
  4. Iz razmišljanja raje fokus usmerimo na srce in vprašajmo se: ”Kaj je v meni, da me žene v sodbe in takšno razmišljanje?”
  5. Z vprašanjem sebi se lahko pojavijo pretekli spomini in občutki, ki so se takrat porajali ter občutki, ki se porajajo danes ob spominjanju. V zelo posplošenem okvirju, se v vseh teh spominih, občutkih ter nejasnosti, s kje tudi to vse izvira, skrivajo pravi vzroki za sodbe ter ohranjanje sebe v “sodni dvorani”.

V teh petih korakih je podan začetek procesa razrešitve, za nadaljnje korake pa je priporočljiva strokovna podpora.

Zakaj pa prav stokovna podpora?

Na kratko: Zato ker je iluzorno misliti, da iz te zagate lahko pridemo sami!

Dokončna razrešitev iz ujetosti v sodbe pomeni globlji stik s svojo pravo naravo, s svojo dušo in ne egom. Ego namreč ne mara, da se mu odvzame kontrolo oz. da postane kdo drugi odločevalec in ne on. Je pa do določenega obdobja/stopnje ego tako spreten, da v trenutku globljega soočanja, uvida, tik pred končno razrešitvijo spelje vso situacijo na svoj mlin, saj ne želi priznati globljega obstoja. In tu pride strokovna podpora zelo prav, saj to prepozna in ne dovoli ego manipulacij.

Ego sicer v trenutku najde drugačen način, vlogo, skozi katero bo za nekaj časa imel mir ter seveda ohranil kontrolo. Napredek bo minimalen napram temu, kakšen napredek se prav zares nudi.

 

Kakšna strokovna podpora pa je tu mišljena?

Predvsem so tu mišljeni strokovno usposobljeni terapevti, ki imajo znanje o obstoju onkraj ega, mahamaye ter dobrodošlo, da so tudi sami prešli kritiziranje, gladenje in povzdigovaje ega, kar pomeni, da večino zavedanja ter delovanja izhaja iz njihove duhovne identitete, duše.

Kar nekaj nas je že, ki smo se usposobili za zgoraj omenjeno vrsto podpore. Kratke predstavitve aktivnih terapevtov TCT pa si lahko ogledate TUKAJ >> (odpre se novo okno)

Najboljši del v vsem tem pa seveda pride na koncu. Posamezniku, ki je svoboden od sodb, ne sodi, niti ne zaznava sodb od drugih niti od sebe. Skupek besed, njihov ton mu nikoli več ne izgledajo kot prej, ampak uspe videti globlje, v ozadje. Kaj prav zares je pomembno tistemu, ki takšne informacije podaja… To ne pomeni, da sodbe izginejo. To pomeni, da kljub sodbam se posameznik v njih ne zapleta, niti jih ne odriva ali kakorkoli “uspešno” racionalizira. Nastane več prostora za povezovanje in ne razdiranje med posamezniki, še bolj pomembno pa povezovanje znotraj vsakega posameznika.

Naredi prvi korak k razrešitvi sodb in

se prijavi na brezplačni uvodni pogovor.

Zapiši svoje mnenje...

Have a question?

    %d bloggers like this: